Life is life

Homska divizija

2010-02-15T23:12:00.021+01:00

Ne vem sicer v katerem trenutku pohoda na Hom se mi je porodila primerjava s partizansko 14. divizijo, verjetno zaradi ubranega koraka in neustrašnega pogleda ter sprotnega "brisanja solz". Ampak, kar nekako se nisem mogel znebiti občutka veličastne vloge v kateri smo se znašli... Bluzim? Morda pa res...toda znakov ob poti je bilo veliko, nekaj že kar na začetku. Kot prvo: februarja 1944 je 14. divizija prišla na Štajersko iz Hrvaške, da bi osvobodila ta del Slovenije....mi smo na ta lep začetek februarja osvobajali avanturističnega duha v sebi in bili že kar kmalu po odhodu priče izdajstva med brati tako rekoč...

Verjetno lahko sam pri sebi obnovi zgodbo o belih in ....
...in mi gremo naprej! Znakov ne bom več našteval, prepoznali jih boste skozi fotografije (črno-bele bi bile primernejše)...TOVARIŠTVO je bilo na vrhuncu; robec smo si podajali in kmalu ni bilo več česa "brisati"...

...pred nami pa še dolga pot...

Število udeležencev je bilo sicer skromno...

... kot tudi oblačila nekaterih, ki so morali prenašati strašne muke.

Ampak; ko je vojna, je vojna za vse!
Ok, tale znak pa je res zadnji....če je bil Alfonz ŠARH legendarni poveljnik pohorskega bataljona, smo mi meli svojega poveljnika ŠARKA!

Neustrašni ledolomilec, iskalec min in voditelj vseh diverzantskih akcij (stresanja snega z vej). Na vrhu nas je pričakala megla, ki je zakrivala sovražne položaje, ki jih bomo osvajali v bodoče.

Bunker na vrhu smo osvobodili brez večjih naporov, kar se je odrazilo v hitri postrežbi in zmerni ceni. Čaj sicer kazi kompozicijo, je pa pasal...

Nazaj grede smo prešteli opremo...

...in se fotografsko poklonili jezičnemu "el comandantu"!

Na skorajšnje nove zmage!

Frei-day na dilcah

2010-01-31T12:29:00.016+01:00

Nisem ravno neki smučarski navdušenec, tistih 2x, 3x na leto, ko pa mi uspe skočit na katero izmed bližnjih smučišč, pa uživam na polno. Že nekaj dni prej preverjam vreme, razmere, prepričujem ljudi, da bi bilo dobro, da gremo mal smučat... Ker nimam svoje opreme, si vedno vse sposodim na smučišču. Čeprav me glava boli, ko dam za komplet 26 eur, je v mojem primeru, še vedno ugodneje, kot nakup (pa še sprehodim se na smučišče, brez tovorjenja iz avta, do gondole, do ...). Doslej so bile Kope moja destinacija, ker pa sem imel možnost, da se kot A.H. ves dan podim po Golteh brezplačno, je bila odločitev za spremembo lokacije enostavna! Že sto let se nisem peljal z gondolo, hecn občutek v želodcu... na vrhu, pa sonce in nobene gužve. Grega C. aka Board Ninja je sprejel izziv in odkrivanje hecno poimenovanih prog se lahko prične.

Do ene 12h je še blo sonce in idila, kasneje se je pooblačilo, proti 14h že malo pihalo, pa je blo vseeno super. Vedno me je strah, ko stopim na smuči it takoj na vlečnico in po hribu dol, pa se prepričam, da je vse "like riding a bike" in da smučat ne pozabiš. Vozovnica dela? Dela! Gremo...

Medvedjak za čist prvi spust po enem letu ni bil ravno pravi....

...družinska ravnina pa idealna. Na vrhu še malo poganjaš, da se premakneš, pol pa gre (na fotki je 2x Medvedjak, sam označbo sem rabu).

Seveda moraš probat vse proge, vlečnice... in ker sva se vozila skupaj, sva se počakala pred boardingom....do sedaj nisem vedu, da je vožnja z vlečnico kr zahtevn za boarderje... govorim o sidrih....ok, pa mal zajebancije, gore-dole, nisi pozoren in mimogrede ... naju sesuje v sneg ob stezi!! Grega-Ninja se lahko zahvali svojim akrobatskim sposobnostim in se obdrži še kakih 10m, ko tudi on pristane v celcu.....če bi se človek fejst ukvarjal s teorijo zarote, bi pomislil, da so zaradi naju pol zaprl celo progo oz. kar dve...pa ziher ne...al ja? No, sam da padeš z vlečnice, ne pa, ko smučaš je ene vrste podvig.... sem že vidu nadzornika, ko me spremlja do gondole..."Hvala, ne vračajte se... čist nič si niste podobni na fotografiji smučarske karte! "

Ostale so torej, samo 3-4 kratke proge iz dveh izhodišč. Po nekajkratnem kolobarjenju sva zaključila dan. Želja, da se bi dobilo kaj toplega na žlico, se ni izpolnila, glede tega nimajo ravn poštiman.....pa tud musko pred kočo bi lahk menjal bolj pogosto, saj naju je motorist Blaž preganjal vsaj 3x, če ne več....

5 ur smučanja je bilo dovolj za prvič letos. Upam, še na reprizo...ni nujno, da na Golteh! Njoke izpod Dobrovelj v Afriki (blizu Braslovč) toplo priporočam (če zamenjate bučke z beluši:)
Študija vožnje A.H. :)

Knežje mesto Shappcem na ogled

2010-01-18T23:03:00.015+01:00

V navado pride človeku stavek: "Se mormo kej dobit!", že tako iz vljudnosti na koncu dialoga oz. da ga je prej konec, v primeru naše zanimive družbice iz rimskega letališča Fiumicino, pa je zadeva ohranila osnovno poanto. A se res tako pogrešamo, ali nam morda paše tu pa tam zbežat iz dnevnih miselnih vzorcev, morda čutimo to kot obvezo... naj vsak pri sebi presodi! Osebno mi je fajn videt obraze, ki jih maš v spominu v drugem času, v drugih situacijah in na drugem koncu sveta. Vsem nikoli ne rata, 75% udeležbe, pa se ne bi branil še tako samozavesten avtor referenduma.

Knežje mesto je bilo izbrano (določeno) za gostitelja pozno popoldanskega srečanja, ki se je zavlekel v večer oz. bi se naj še bolj. Zapovedana petnajsta ura je večini povzročila močne motnje v zaznavanju časa, tako s(m)o najbolj skrbni eno uro kurili kisik brez efekta (no, kurili smo tudi borovničke:). Zgledalo je nekako tako...

... in, ko še vodička prispe pred polovico udeležencev se vprašaš: "Kdo zdej tu koga zaj...?" :) Kmalu se nas je le nabralo za spodobno odpravo ...

... po prihodu kemično zasanjanega fizika Igorja, pa se je vodeni ogled lahko pričel!

Vodička je zgodovino Grofov Celjskih podajala na malo samosvoj način, pa vseeno bolje kot suhoparne fakte iz pol-pretekle zgodovine. Tudi "Celjani" verjetno nismo vedeli vsega, kar se pač spodobi vedeti...

V spominu mi je ostalo, da je bil Ulrik v resnici Urh in da je bil naiven do amena. Bosanski snahi nista dokazani, za prijatelje pa si je treba čas vzet...

Stari Friderikov stolp je v obnovi, WC-ji so pa lepi :)
Celje se je kopalo v megli ...

... pogledi pa so segali daleč naprej. Nekaterim do prestolnice, drugim do Afrike, tretjim do J Amerike. Da ne bi ostalo le pri pogledih. Prazne popotniške vreče ne stojijo pokonci, grajska večerja je bila na nivoju ...

Žal smo zamudili rezervirani termin na bowlingu, pa mislim, da neke velike želje tudi ni bilo. Ob 21:00 je prišla ura slovesa, trenutek za znane besede: "Se mormo kej dobit!", v osmici na poletje na Krasu....Ma, oštja ... zakaj pa ne! :)

3/4

2009-12-18T19:22:00.008+01:00

Recimo, da vse narediš na tričetrt. Ne na pol, ampak na tričetrt. A je kakšna razlika? Npr. zbeliš tri stene, ene - NE ... Razlika je samo v tem, da se sam pr seb počutiš mal bolš - v smislu "Sej pa sem skor vse naredu!" Jok, brate nisi! Je čist vseen. Na pol al pa tričetrt...

Prva četrtina je enostavna; sam in okolica te naspidira, da itak daješ 100%. Ženske začnejo hodit v fitness, hujšat ... moški ne pijejo ceu januar, so več doma ipd ... prva četrtina je izi. Gre, ker more it.

Druga četrtina je že planirana; mal morja, mal izletov, piknik tu-tam, ...

... seveda za tretjo četrtino. Ki je itak čisti propust. Summa summarum so far je recimo 2/3, dva od treh torej... če je še zadnja četrtina tak bolj na izi, kar december ziher je, ostaneš s tremi četrtinami! Pa to ne mislim sam službo... tak, nasploh... ena četrtina leta ti gre v Boko Kotorsko, preden se dobr zaveš... Mogoč je fora produktivnega prvega četrtletja v tem, da o tem razmišljaš okol novga leta :). Tud jst sem seveda propustio eno od štirih, kje, kako... bogsigavedi. Če pa pomislim zakaj nimam četrte fotke, četrte stene v sobi, za tale post in ugotovim, da je sonce sijalo direkt in se ni dalo fotkat mi je nekak bolj jasn.... Ne, da se NE DA! Sej bi šlo! Pa filtri, pa drug kot, pa ... Nema veze! Menda se je treba kdaj ustavt, ne rint z glavo skoz zid in ....UŽIVAT V SONCU! :)

Tolk od mene za letos, moja želja vsem za 2010 je v zgornjem stavku.... Mejte se!

Štajerska prestolnica jeseni

2009-11-08T18:27:00.006+01:00

Po službeni dolžnosti pol dneva v Mariboru! Enačba je enostavna; pol dneva ostane za ogled mesta in iskanje famoznih jesenskih barv, ki jih vidiš v krošnjah gozda ob avtocesti med obema tuneloma. Najprej se izkoristi prilika proste terase za panoramske poglede na Dravo in Lent.

Seveda te zanese in narediš panoramo vseh treh mostov, pa je to že malo surealistično!

Klik na fotko panoramo pokaže v pravi luči, še vedno pa ne duha in sluha o jesenskih barvah. Sprememba lokacije je bila nujna. Od vode k vodi - v park in proti Trem ribnikom! Kmalu je jasno, da so ribniki že v senci, za dobre fotke pa rabiš sonce na rastlinju - park ostane moj playground za pol urce.

Barve so bile res nore, sonce že malo nizko, priložnosti pa veliko.

Detajl ali dva...

... in še zadnja, ki bi lahko imela naslov "Bil je dolg dan, Andrej vsedi se te malo no!" Pa sem se.

Samo ne na klop. V avto in proti Celju.
Prestolnici Zahodne Štajerske! :)

V prestolnico po tekaški Grand Slam

2009-10-25T22:01:00.031+01:00

Game, Set, Match ... Tris letošnjih tekaških podvigov se je zaključil z največjim - Ljubljanskim (pol)maratonom! Velike oči po Rokovem teku so bile vzrok za hitro prijavo, mrzlo in slabo vreme pa za izostanek treninga. Ne iščem izgovorov, samo ugotavljam stanje :).
Še dobro, da je Monika večji entuziast in manjši komplikator, ker verjetno bi se prepustil udobnemu ležanju doma, namesto, da bi odkrival lepote prestolnice. Vreme se je poštimalo kot da je podkupljeno (župan ma veze vsepovsod), na štartu nas je bila nepregledna množica, noge trde in nezainteresirane, merilec pulza pa... no, zmešal se mu je..... cifre neki prek 220 in preden ugotovim, da lovi še vse sosede zraven, sem že pomislu, da doživljam srčni napad, pa da nič ne čutim... znani obrazi na štartno-ciljni ravnini, mp3 ready, čip med vezalkami, tekač z baloni za tek okoli 2h opažen...to je to... a ne... neki manjka....Volja, Kondicija, Moč??? .... Ja, to troje!
Vir:
Kakorkoli, Zoki je ustrelil pod nebo in začelo se je.... Strojmachine je počasi ugašal za nami, v ušesih pa komad s pomenljivim naslovom, ja, ziher ga ne bom pozabu, dobra shuffle izbira za prvi kilometer.... Kača se je prelila skozi prvi ovinek, vzdušje ob cestišču pa fenomenalno.... Ljudje navijajo, vzpodbujajo vse, res noro....
Vir:
Vedno rad štartam počasneje in kasneje "dobivam not", tokrat pa tega filinga enostavno ni bilo, turbina hin :). Pač laufaš svoj tempo, vedoč, da nisi kaj prida treniru in da boš zato vsak meter tega 21098 metrov dolgega križevga pota preklinju lastno (nes)pamet... Ko je Tomi sred ZOO-ja, nekje v prvi četrtini proge v ušesa vrgu eksplozivno telo je zadeva malo lepše izgledala... Sandi me je ponovno malo pokroviteljsko prehitel, pa se morm zgleda navadit... Monika (na 42km) in Sandra (na 21km) sta bili tu nekje blizu, pogovarjat se pa tko ne moreš (nočeš)... Let the suffering begin!!
Glede na rezultate, kjer je moč videt tud vmesne čase, mi je blo najmanj do zadeve v 3/4, ko te prično bolet mišice, koleno se javi na raport, vprašanja "Kaj je to meni treba?" itd... Pol pa prehitiš kako starejšo, osivelo ženico in si misliš, da le ni tok hudo. Proga je šla takole:

Osebno sem pogrešu malo več hrane ob poti, samo voda in 1x mandarine, niso ravn gorivo, ki bi ga rabu... Zamotiš se z opazovanjem okolice, stanovalcev ob progi, redarjev, načinov vzpodbujanja tekmovalcev (znancev) ob progi. Ko prideš čez polovico je vse lažje, nasmejiš se besedilu skladbe v ušesih... "počutim se izpraznjen in porabljen, vse me boli", počasi že veš, da boš prišu v cilj (nazaj je zdej že dlje:). Čeprav očitno najbolj počasen del, vseeno verjamem, da je bil maksimalen.
Najbolj moreča je Dunajska, ki je nenormalno dolga, in ko ti celo Gibonni šepeče, da "hodi", ga razumeš po svoje in dodaš še tistih nekaj atomov, da gre ta dvopasovnica hitreje v pozabo. V centru mesta se zadeve odvijajo brzinsko... erupcija energije iz mp3-ja... "Play the game
you know you can't quit until it's won...I can make it, I know I can", proga se zooži, zadnji desni ovinek, še levi na ploščad, hi-five z županom, medalja, Tonči s fotoaparatom, iskanje hrane, vode.

Čas: 2:01:06. Malce razočaran, priznam. Še en dokaz, da tu ni bližnjic. Je pa lep izziv za 2010. Ne vem zakaj se vedno po taki zadevi, že postavijo cilji za naprej...Radenci 2010! Ja, seveda! Komi sem se prvleku domu... Pa pustmo času čas.

Čestitke Moniki za 42-ko, Sandiju, Marku, Barotu, Sandri, Selmi, Urbanu, Katji za 21-ko, organizatorjem (vse razen gužve pr hrani v cilju - super), vremenu ... Izkušnja, ki je ne pozabiš zagotovo!

Bočne sile

2009-10-19T20:33:00.023+02:00

Boč je ena taka klonirana Konjiška gora + oddajnik+ (ex) vojaška baza. Klonirana zato, ker je pot bolj kot ne enaka kot tisti na Konjiško, s tem da je strateško bolj "pomembna" in zato več visokega železja in vsega strahospoštovanja vredna baza naše armade! Začne se pa na začetku oz. vznožju ... z leve ...

... in desne!

Oba hriba tudi nista toliko narazen, da bi se bistveno razlikovala, so se pa planinci na tem koncu bolj potrudili in uredili učno pot, ki je sestavljena iz naslovne table ...

... in vrste majhnih oznanil ob poti, ki jih, ko opaziš prvo, kar iščeš, kot borovnice :)

Žal oblika bloga ne dopušča prikaz panorame, zato si pomagajte s klikom na fotko, da boste dobili občutek gozda v spodnjem ...

... in zgornjem delu hriba.

Pot sama je prepredena s koreninami od začetka do vrha, lepa prilika, da človek zvadi vse možne kletvice bivše države, ker ne vem zakaj bi blo z mano kej narobe, da zadanem vsako tretjo :)

Kakorkoli, Bog na pomagaj, še tu so zraven...

...v primeru, da vas zagrabi velika togota in želja po spovedi, pa ste morda bolj natur persona, bo tole pravo mesto (če začutite, da vas ne posluša, je za križem tudi prepad).
No, moja pot je bila jasno označena ...

... čeprav, ko buljiš v fotoaparat in razmišljaš ali bi tu meu za en korak nižjo nastavitev svetlobe ali zaslonke ali bolje vse skup na P naštimat, se tud zgubiš...

Uradno sta do gor dve poti: Prva in druga; Prvi se reče Čez Babo in čeznjo sem šeu gor, druga pa je služila za sestop in se imenuje Čez Balunjačo. Za oddajnik sem vedu za vojaško bazo pač ne; in ko se prično pojavljati bodeča žica ovita okoli stebrov za domačo brajdo te kr mal stisne...

Seveda so vsi vojaški objekti skrivnostno privlačni in hkrati bedni zaradi svojega višjega poslanstva... igrice za velke fante :)

Napisi, ki naredijo zadevo še bolj intrigantno....

Le kaj je za vrati? Kej za Mulderja & Scully? Je oddajnik prestregu klice na pomoč iz vesolja in noter bivakirajo širokoglavci?? No, čist možno ... I believe! :)
Med nami, tale zverina ziher komunicira z Voyagerjem na dnevni bazi ...

... boarding area pa je s tega kupa železja spodaj!

Pogled z vrha ni ne vem kaj, sploh v zelo oblačnem vremenu ...

... vmes se je za nekaj trenutkov celo prikazalo sonce, kot na vseh stolpih pa fino piha, tko, da se nisem zadrževal...via Balunjača in domov!

V rožcah

2009-10-03T21:23:00.017+02:00

Zakon narave je - da si pač v funkciji!
Nekoga ješ in nekdo te je(be:).
Mogoče za nas na vrhu te verige še najmanj opazno, ampak že bežen pogled v dogajanje v naravi (pa čeravno na domačem vrtu), ti da lep vpogled na simbiozo rastlin, živali, ljudi ...
Cvetovi z neposredno sončno svetlobo, ki kličejo po makro posnetkih...

... vseh barv in vrst ...

... tudi najbolj navadnih ...

... postanejo hitro ruski bifeji za prve goste:

Sezono otvorijo čebele in čmrlji.

Naenkrat postane makro fotografiranje cvetov, fotografiranje prehrambene verige teh letečih brenčačev...

...ampak ne za dolgo! Menjava v letu ...

... in naslednji evolucijski zmagovalci so v kadru!

Muhe z maslom. Butterflies ...

Tokrat dovolj le eden, da nastopi v moji zgodbi "Kdo še lahko sede na cvetico?"

Strah me je postalo, ko je model odletel in ...

... in so iz trave začeli prihajati zlovešči glasovi ...
Sej ne! Pač nek zaključek more bit. Že tak je težk nardit en spodoben rep in glavo sprehajanju okoli hiše...Mal v rožcah tokrat :).
Bolš tko kot pa kontra po AC in ... :(

First we take Manhattan ...

2009-09-21T18:23:00.017+02:00

... ali najprej probamo doma, če rata, pa še drugje! Rokov tek. 21 kilometrov. Lepa spletna stran, gigant panoji, oglas v Poletu... ja, padam na dobro koncipirane zasnove oglaševanja.... če ne bom jst, kdo pa bo :). Profil na spletni strani obljublja malo hribčkov in dolinc ter dolg spust s hribov proti Hrvaški. Zunanji minister Žbogar je pokrovitelj, ker se deloma teče po naši preljubi sosedi. Last, but not least ... Najti žrtev, ki se bo prav tako pripravljena spustiti v dogodivščino, na pot v neznano....Monika je imela še iz prejšnjega posta nekaj na dolgu tako, da dileme ni bilo..Via Šmarje iskat odvezo k Sv. Roku.

Do vrha, kjer je štart sem bil že ogret :)
Organizacija krasna, garderobo ti pripeljejo na cilj, ki je v Aqualuni (kopanje gratis). Na štartu srečaš še kakšnega čudaka, ki se celo vsako leto vrača pod te Kozjanske brege... pri njemu sumim na domotožje ali pa na kaj hudo zapletenega.
Štart: ene 300 (Sandi popravi me) se nas je lagano zagnalo v prvi desni ovinek,

Sandi mi je natrosil še nekaj nasvetov o reliefu proge, pa sem mu predlagal naj gre raje malo naprej :) Vreme super, obljubljene postojanke ob poti so se začele prikazovati, na njih polno dobrot, da bi lahko s cekarjem prišu na tek...še zdaj vidim tist kos potratne potice, ki mi ni bil usojen.... Dobro je poznati fotografa iz teh koncev, ki te fotografira za dokazni material - hvala Blisk.

Še ena za študijo teka, kot bi reku Stare ...

Dobro; človek nekaj spije, nekaj malega da v usta, v osnovi pa smo prišli laufat a ne?
Torej; najprej mi je bil izhodišče Sandi, ki mi je izginil izpred oči nekje po pol ure, vedu sem, da ne smem imet pulza več kot 160 v povprečju, tak, da sem si izbral novo izhodišče...gospoda št. 44 (me spremlja na večini fotk) ali on mene - ni važno (morda pa je kakšen agent Cie ali hrvaške obmejne policije?)

Tale tetika mi je vmes prijazno razložila, da najhujše še pride in bolj, ko ji jaz razlagam, da ne, ker sem pač na www pogledu, bolj se mi smeji in laufa dalje....proti men pa HRIB!. Sej jih je blo nekaj vmes, sam tega je blo pa velik....načeloma ne hodim rad, če grem laufat - tu ni blo dileme....pa kaj si nor...na drugi strani pa kilometerski spust, mišice ti skuri v tistih 20min za vse prej.... in prideš na ravnino, 6 km do cilja, brez "juice-a". Kot avto, ko mu sklopka gre v franže...v prvi.......tk tk tk tk.... No, pred Hrvati si ne bomo sramote delal, stisnem zobe ..."Dobar dan, kako ste?" ... tk tk tk tk mimo .... spet v SLO, še 1km do modrega loka, ki je od daleč zgledal...ja, no, kot en pir sred puščave, off button na radiu ob nedeljskih čestitkah, izvoz z avtoceste Celje-center ... tak nekak :)

Medalja, aplavz (glej, živ je:), krhlji Kozjanskih jabolk in razredčena cockta s fanto.
Kaj bi si mlad moški, enaitridesetih let, po 2h12min37sek kalvarije še želel? Vstavi po potrebi :)
Monika zanesljivo v času yours truly skozi cilj, fotka za oboževalce ...

in (še) ena za arhiv!

...then we take Berlin!
Bi Leo zapel s svojim basom in jaz bi že skrolal po strani Ljubljanskega maratona in koval peklenski plan za osvojitev še te neosvojene trdnjave. Grand Slam v oktobru? Vse je možno!
Stay tuned ...

Dober glas se širi <<<- klikni :)

Sitting ducks

2009-09-13T18:25:00.026+02:00

Ali "Zicerji" po domače.
Ja, vem. Nobena umetnost ni fotkat objekte v mirovanju. Bil sem brez ideje in s strašno željo po fotografiranju. Iskal sem celo športne dogodke obskurne narave (skate turnir, itd ...), da bi malo potešil silo po premikanju kazalca desne roke, palca in kazalca leve in nasploh počenjanju nekih čudnih gibov - vse v interesu zadostiti hobiju, ki sem ga pogrešal. ZOO Ljubljana je bila destinacija, odhod zjutraj v megli ni obetal, pa se je le zjasnilo ...
Začneš pri Varih. In ko fotkaš in vsi hodijo mimo in govorijo:" Lej Lemurji", bi najraje vsakemu pompozno reku: "To so Vari, veste!". Eh, zakaj le. Njihovi otroci pač ne bodo zoologi...

Pot je speljana, kot verjetno vsi veste, kontra urinem kazalcu, kmalu prletiš na atrakcijo parka - Kalle the Sealion (and his mistress). Vsi čakajo na njegov show ob hranjenju, zanimiv pa je tudi kar tako ...

Medvede sem v prvem krogu kr spustu, ker so čakal hrano in so bli tako brez ponosa, da ni bilo za sekat po njih. Pol pa rahel šok! ... Ograda volkov je zraven medvedje in zgleda, da so vse živali že tako navajene na hrano iz žepov obiskovalcev, da se je eden (alfa samec seveda:) približal čisto do mreže. In ko jst študiram al je lačen al samo poln sebe, naslonim objektiv na mrežo, on pride čist do nje, jst škljocnem, on se ustraši, trzne, jst pa 3x bolj... pulza do 200 in dalje :)

Risa seveda ni bilo na polici. Tam sta polna pričakovanja brezdelno slonela dva s polmetrskima objektivoma in čakala manekena, da zavzame položaj. Če onadva ne moreta, sem si misli, ko sem se obračal na petah in šibal proti kozam, kaj bom šele jaz ... Koza je bila enakega mnenja in je kasirala eno za kolega iz sosednje ograde!

Pogleda v stilu "A sem ti rekla?" sem dobil od uharic, ki so kar preveč prepotentno zrle vame in si mislile svoje...

Sem že navajen :)
Zicer vseh zicerjev so vedno papige; če te lahko katera žival bolj neumno pogleda res ne vem, so pa posrečene...

...vse!

Res je bilo še zgodaj kar se je videlo pri tigrih ...

... in razsutemu zaboju žebljev!

Medtem, pa so bili nekateri že v pisarni ...

... in delali na polno ali se ukvarjali z deco :)

Nagledal sem se (ženskih, menda) riti ...

Tista srna, tista zebra, tista kura :))
Valda, ženske majo nedeljo za sebe ...
Nekaj kiča ne škodi za tako dooolgo objavo ...

... nekaj detajlov tudi ne!

Končal sem, to že zdaj lahko rečem, pri prijateljih Varih :)
V bistvu so take male opice križane, hm, z Lemurji morda?

Za fotke vseh ni prostora, izbor je naključen, brez osebnih preferenc :) Toplo priporočam... oz. priporočam dokler je še toplo!

Under Pressure

2009-09-05T17:53:00.015+02:00

Enostavno ni bilo več za zdržat!
Pritiski, da že objavim kej novga na blogu so bili prehudi. Ampak kaj?? Večina mojih objav je v foto-potopisnem slogu, bližnje hribe sem odkljukal, za daljše ture mi ni. Ostajajo sado-mazo variante; bolj mazo kot sado je prišel prav Tradicionalni maraton Celje-Logarska. Po dolgem času, ponovno na štartu v Lučah... Fizična priprava - srednja žalost; najdaljša trasa letos je bila 12km po ravnem (in šepanjem naslednje tri dni :); Luče -Logarska pa je 17km, stalnega vzpona...Seveda sem računal na adrenalin, ki ti ga da takšna tekma, sam tam, kjer ni, še hudič nima kej vzet :)

Ker so mi znani takšni organizacijski podvigi po službeni dolžnosti, najprej pohvale organizatorjem. Od tetk, ki so pakirale številke in majčke cel teden, da smo jih lahko dan prej in na štartu dvignili, do policije in redarjev ob trasi. Vedno se vprašam, če kdo ve, da je motiv za takšne dogodke v osnovi vedno entuziazem in skoraj nikoli finančni. Kapo dol ...

Računajoč na družbo (Monika another time), ki jo je jutranji dež prestrašil, fotoaparata logično nisem mogel uporabiti (razen na summa summarum fotki), tako je tudi foto-potopisna verzija te objave šla po gobe (lahko si najameš fotografa, ki te spremlja, pa nisem videl smisla :).

Tisti, ki štartajo v Celju, se jim štartne številke prično z nulo, tistim iz Mozirja z enico, iz Ljubnega z dvojko in nam iz Luč s trojko, kar v praksi pomeni, koliko je že kdo pretekel in kako hiter je. Seveda največ aplavza prejmejo tiste 0xxx, ki jih kot po pravilu imajo izkušeni mački/tigrice, ki jim, vsaj nekaterim, ne bi prisodil, da gre brez taksija (ali bergel) v center mesta. Pa grejo.... kot star golf... rabi da zalaufa, a kad krene .... :)

Vreme je bilo idealno: hladno na štartu, nekaj sonca po poti, oblačno na cilju. Čas: 1:43:56 je čas za pozabit, nekaj podobnega sem laufu že pred 5 leti. Več ne gre zgleda :)

Seveda povod ni bila objava na blogu, temveč rahlo alkoholno motivirana obljuba, ki pa se je izkazala za lep sobotni dogodek.
Čez 5 let pa spet. V Luče in naprej ...

Rezultati

Shappa piknik Koroška 2009

2009-07-06T20:26:00.028+02:00

Yes! Zdržalo je!
Vreme namreč.....
Dan v dežju sigurno ne bil tako lepo preživet kot je bil ... pa gremo po vrsti:
Ivarčko jezero - meeting point!

Priprave na odhod na Uršljo goro, nekateri peš, nekateri pa kar s kolesom!
Shappa bike team!

Ostali smo sledili označbam, ...

... se zagnali po ravnini ...

in počivali na strmem :)

Seveda so med nami tudi pametnejši predstavniki, ki so se odpovedali mukotrpni igrici "Izogni se blatu". Tomo in Johny sta pazila, da kdo ne odnese jezera, Maja in Simona, pa sta uskladili arrival in lunch time! Vseeno pa je priti na vrh posebno doživetje in lep občutek.

Pogled z vrha je bil bolj tako-tako ... strah pred dežjem!

Hrana na vrhu je bila skromna, obetala se je pojedina v dolini, zato smo se je lotili bolj z levo žlico... Boštjanov izraz vseeno pove vse... o golažu!

Bike team pred odhodom v dolino (trenutki za avtograme in fotografe).

Za njimi, pa še ostali. Dve dobri urci do gor in pol tega časa do izhodišča.
Blata polna skleda!Lunch time pod tisoč metri mi je bolj všeč, Tomo se strinja z mano :)

Šefica kuhinje je bila neusmiljena - VSE POJEST!

Pa nismo! Smo si prihranili še za večerjo! Ko spet ni šlo ...
S polnimi trebuhi nisi ravno za šport, zato smo se šli odbojko :)
Motivacija je bila vrhunska, izvedba malo manj ...

Dottore pri servisu ...

... Fedr pri poizkusu kopiranja doktorjeve tehnike!

Težava, ki jo je treba po beach volley-u rešit čim prej je mivka v, na, med, .... skratka vsepovsod! Če je zraven jezero, je problem hitro rešen!
Gledalci že zbrani za show.....

"Letečega Gorenjca" (klikni na fotko za večji prikaz norosti :) ....

... in vaškega posebneža! Hm, oba imata enako ime.

Sledila je še dolgo časa napovedovana in popolnoma v tajnosti trenirana skupna točka tria KŠG (Koroška-Štajerska-Gorenjska) ...

.... in domov! Vsaj večina! Nekateri pa še malo po Koroški ... nehote:). Super dan! Še bolje bi bilo, če bi bila sobota :)

p.s. Jelka, Irena, Selma, Jerneja, Urban, Mitja ... brez skrbi!
Smo uživali še za vas :)

Shappci v akciji

2009-06-21T11:17:00.016+02:00

Napovedani piknik za to soboto je zaradi objektivnih vremenskih okoliščin prestavljen, vseeno pa bi bilo škoda ne-izkoristiti termina, ki smo si ga vsi dali na stran že v maju. Klub 300 v Dravljah je bil naslov za hrano in bowling. Legitimnost srečanja in uporabe imena skupine je tokrat potrjevala prisotnost predstavnika agencije Shappa - Fedra. Najprej smo udarl po mehiški (morda naslednja destinacija :)

Desna stran na tortiljah, leva na solatah ....

Vodja odprave - Branka nam je vestno praznila denarnice in skrbela za tajminge premikov...

Oprema za bowling.... čolni številka 48...

4 steze, 4 nosilci - issimi, 1 ura zvijanja v slogu profesionalcev...

Urban s svojo "lucky 14"......

...stari lisac Tomo v full stretch-u ... (ne poskušajte doma otroci!)

....Jasna, ko je še zmagovala ....

....Branka v šolski akciji ...

....rezultati v drugem planu, pa vendar....steza 1

... steza 2 ....

...steza 3 ....

...steza 4 ...

To je to!
Piknik vseeno bo, na sončno nedeljo na Koroškem.... čez 14 dni na blogu!

Plitviške ulice

2009-04-26T21:08:00.023+02:00

Sej ne, da je zmanjkalo zanimivih lokacij za celodnevni izlet po naši kuri, včasih se je pač treba prepustit trenutnemu navdihu. Naravni park, za katerega vemo, da so ga obiskali že vsi predstavniki starejših generacij, ki jih poznamo (včasih so bili verjetno obvezni izleti tja dol...Kumrovec, Jajce, Plitvice...) in populacija danes ni dosti mlajša. Hm, 1x torej še ziher grem .... z avtobusom in s skupino zanimivo oblečenih, starostno primerljivih ljubiteljev naravnih znamenitosti.

Obljube so o sončnem vremenu so bile preoptimistične, neka srednja žalost ...Vstopnica = 110 kun/po osobi ....

... in gremo ... naprej in desno na plitviške brvi, steze, poti ... ulice narave.

Skozi ves park so speljane poti, lesene brvi, blatne potke, kamnite steze ... druži jih en element - VODA ...

......veliko VODE!
Po teh stezah skozi in mimo naravnih lepot si lahko izbereš enega izmed 5ih programov ogleda parka, ki trajajo od 2-7 ur.

V srednjem delu se voda umiri in razširi ...

Živalski svet je bojda zelo pester, videti je bilo le Bonnie Duck&Clyde Duck, par rac, ki sta verjetno že zdavnaj ugotovila, da ni treba počet vsega kar jima je evolucija namenila, saj so turisti ekonom lonci, v katerem je vedno kak kos kruha....

... ribe prav tako ne stradajo "kruha" ...

....posledica je prijetna utrujenost ;)

Še vožnja z zanimivim busom do izhodišča (verjetno so jih naročali v istem paketu kot za Brione)

in fotka za doviđenje ... (čez par desetletij z nekaj kg več, sladkorno, trdim križem ... )

.... no, križ že zdej ni ravn OK :)

Čez Hudičevga

2009-04-18T22:09:00.026+02:00

Še en dokaz, da bog in hudič ne gresta skupaj. Če je Celjska koča "božja pot" Celjanov (podobno kot Šmarna v LJ, Pohorje ali Piramida v MB, itd ...) je pot čez Hudičev graben "od boga pozabljena". In "hvala bogu", da je tako :)

Road to (thru) hell se začne cca. 2 km od Gasilskega doma, izhodišča za pot na Celjsko (Grmado).

Potrditev, da je pot prava ...

Po globeli teče potok, ki je, glede na malo padavin zadnje čase, zelo umirjen.

Pot skozi Hudičev graben je zanimiva predvsem zaradi nenavadne izkušnje; klini in zajla - vse to že na nadmorski višini 300 metrov.

Zgleda resno :)

Pot je nezahtevna; malo si na levem, malo na desnem bregu potoka, katerega struga je še polna jesensko-zimskih naplavin.

Voda je vedno prilika za igranje z nastavitvami,

v srednjem delu globeli se potok umiri,

sprehodiš se čez prelomnico, ko se dvigneš višje nad vodo in občuduješ pomladne barve narave.

Prelomnice je kmalu konec, še nekaj stopnic ...

in klinov ...

....pa se začne! Najvišji prepad, čez katerega se povzpneš preko klinov.

Videt je kr grozljivo, v resnici pa neke hude nevarnosti ni ...

Od tu je pot položnejša, tik ob vodi,

.... še zadnji klini ...

...in po usmeritvah spet v ....

...gozd!

Tokrat sem bil kakih 14 dni prezgoden, ker takrat je spodnje zelenje v belem cvetju in je res lepo!Priporočam ogled! Nepozabno ...

To je to! Srečal nisem nikogar, mir in tišina, še hudiča ni blo iz jame :)

Kot otrok sem blazno užival v teh klinih, pa še zdej je "fajn" se igrat alpinista, s tem, da je veliko bolj varno kot v "pravih" hribih. Če ima kdo strah pred višino, ga bo tu še najlažje premagal oz. doživel izkušnjo, ki je v visokogorju ne bo nikoli!

Don't mess with the Devil :)

Vzvišen pogled na Celje

2009-04-10T23:57:00.014+02:00

Neverjetno je kako se percepcija prostora spremeni, če opazuješ s tal ali iz zraka. V velikih potniških letalih nimaš pravega občutka, ker letiš previsoko in nad neznanimi kraji, tokrat pa sem na novo odkril ... Celje! (klikni na fotko za večji format)

Panoramska vožnja je trajala slabih 15 minut, vseeno dovolj za prelet nad:
Šmartinskim jezerom

AC Maribor-Ljubljana

Areno Petrol

rojstno hišo (vrsta hiš pod cerkvijo)

Starim Gradom

Celjem!

Leti se na cca. 300m in v sončnem vremenu vidiš res daleč. Prostora v Cessni 172 res ni veliko, sploh, če so 4 v njej, pa vseeno. Lepo doživetje....za 300 eur pa vas peljejo tudi na ogled Triglava!!

Kar razumem tiste, ki hodijo na letališče samo opazovat letala in jadrilice, nek poseben občutek je tam.....kerozin v riti pravijo odvisnikom, ki ne morejo ostati dolgo na tleh....hm, no ja ....

Walking Tuajz

2009-03-08T18:57:00.009+01:00

Z mešanimi občutki sva se bližala zavetišču za male živali Zonzani v bližini Dramelj, saj kopica zavrženih živali ne more obljubljati mirnega sprehajanja s psom, čeravno je bil to najin namen. Sončna nedelja je bila že skoraj pri koncu, ko sva z malo tesnobe prevzela psičko, mešanko med huskyjem in nemškim ovčarjem in odšla po kolovozu v gozd. Obema se je v podzavesti še risal obris pesjaka, vonja pa se ne znebiš še nekaj časa ... Prostora za romantiko tu ni! Pes mora (vsaj) 1x dnevno ven, da opravi potrebo in malo pretegne ude. Več kot jih lahko pelješ - bolje! K sreči je bilo - nas je bilo - sprehajalcev kar veliko in kosmatinci so zavzeli gozdne poti.

Odločitev za mešanko ni bila najina, prosili so naju, če lahko vzameva kakšnega večjega psa, nama pa je bilo vseeno, vzeli vrečke in smo šli ...

Psička je bila v zavetišču šele 4. dan, nenapadalna do ljudi in drugih psov ter z veliko energije! Torej ... gasa!

Mešanka je bila pravi motokultivator, saj je vlekla kot vlečnica na Krvavec, izgleda, da je kombinacija genov taprava.

Še nekaj spomladanskih žafranov ob poti ...

in nazaj! Pa še o imenu so-sprehajalke. Skrbnica v zavetišču je rekla, da lahko dava psički ime in ko se nisva spomnila nič pametnega prvih nekaj minut, sva temo opustila ... Nazaj grede pa naju je njena zanimiva kombinacija oči (ena huskyjeva in ena ovčarska) privedla do Two Eyes. Seveda je asociacija na Two Socks iz Pleše z volkovi povsem na mestu, pa še podobna mu je :)

Good luck Two Eyes!

Bolje v gosteh kot na domačem parketu

2009-03-06T22:25:00.013+01:00

Rane po bolečem porazu opisanem tukaj so bile še sveže, ko se nam je ponudila priložnost, da malo popravimo vtis v ogledalu, saj rezultat prve tekme res ni bil realen. No, za naslove v stilu "Payback's a bitch" ali "Sve se vrača, ... " je bilo še prezgodaj, saj tudi tokrat nismo dosegli več točk kot ekipa Elektra Celje, je pa bilo že bolje ... mnogo bolje!

Začeli smo pogumneje kot prvič, igra je stekla in zadišalo je po drugačnem scenariju ...

... tekma na kateri sodi en sodnik je sicer podobna komediji/grozljivki, saj ni šans, da se vidijo vsi prekrški, kar posledično močno zviša tolerantost pri dosojanju le-teh. Malo v stilu "Nema krvi, nema faula." No, tak hudo k sreči ni bilo ... kljub nekaterim poletom brez doskoka.

Dvorana na OŠ Ljubečna je malo manjša od Petrovške, z malo slabšo lučjo, kar pa verjetno ni vplivalo na rezultat. Organizacija je bila ponovno vrhunska.

Razlika med prvo in drugo tekmo so bile tudi okrepitve na obeh straneh, saj kljub temu, da gre za prijateljska srečanja, nihče ne želi igrati le za prestiž in je imperativ zmage še kako močan.

Igra se 4x10 minut, kar je morda celo malo premalo, saj se na rekreativnih terminih, ki trajajo najmanj 90 minut igra ves čas na polno. Velikih razlik med samo tekmo ni bilo, menda smo vodili dvakrat, na samem začetku in pri 47:48. Končni rezultat -5 točk, je bil za nas kar uspeh, saj je bil vtis s prve tekme še nekje v podzavesti.

Obvezna skupna fotografija na koncu!
Do naslednjič ... v tretje gre rado pravijo ... čas je za kratek stik :)

Ledno plezanje v Mlačci + potep po okolici

2009-03-02T20:11:00.027+01:00

Planinska sekcija Shapcev je izvedla prvo outdoor srečanje letos in otvorila sezono z lednim plezanjem v Mlačci. Preden kdo začne googlati za PSS - Planinska sekcija Shappcev - je prav, da razložim, da so dosedanja srečanja potekala po el. pošti :). Pa vendar: uspelo je in 5 komadov se nas je pognalo na tole kepo ledu.

Gre za umetno zaledenelo steno, ki jo v zimskem času s pomočjo razpeljanih cevi spremenijo v podobo iz pravljic. Stena je celo prepletena z armirano mrežo, kar preprečuje lomljenje večjih kosov ledu. Pogled od blizu je res neverjeten.

Prednost so imeli izkušeni planinci, če pa to pomeni še pripadnika slovenske vojske, je odločitev enostavna: Mitja gre prvi!

Začetno navdušenje ni splahnelo vse do vrha - le malo prehitro je bilo vse skupaj (uradni rekord do vrha je 13 sekund ?!)....

Mojca ni zaostajala ...

prav tako ne uradni fotograf odprave
(v tem primeru samosprožilec Sašo X-500 :) ...

Jerneja je s steno opravila v času zmagovalca ...

.... Simona pa je malo prestrašen pogled na koncu le razvlekla v nasmeh :)

Seveda brez moralne podpore s tribun podvig ne bi bil možen ... Mojca in Sašo sta na tribunah ustvarila peklensko vzdušje in odstop ni bila opcija.

Dilema po koncu je bila samo: "Kam na toplo?"
V kotlini je mraz ko pes, čaj in jota pa sta bila nekje blizu in čakala na nas ... kje?

Gospodar, 80 jih ima za pasom, nam je prijazno razložil, kako je bil že kar nekajkrat na Triglavu ... bolj natančno okoli 8000 - krat... Hm, OK, staremu se blede .... pol pa ugotoviš, da je oskrboval Dom na Kredarici več kot 40 let in začneš računat.... Kaj pa če je vse res?

Na hitro smo se dogovorili s Shapico Ireno, ki ima v lasti skladišče žganja v bližini in se pogreli pri Psnaku. Še malo igre z Dino in naprej ... na Bled!

A obstaja tu kaka cesta? Ja, pa je mal tak-tak.... Hm, bla je res, no...valovita :)

Pred Bledom še ogled Pocarjeve domačije, kjer se je čas ustavil pred 100 leti....nas sta ustavila cca. 2 metra snega pred njo :)

Ja, na Gorenjskem majo snega za izvoz!

Še originalna kremna rezina na Bledu in neizostrena fotka nezainteresiranega naprošenega mimoidočega za konec prijetnega dneva ...

Sekcija že načrtuje nove podvige - in sprejema nove člane :)

V lov za maskami

2009-02-25T20:41:00.014+01:00

Dvoje pustovanj, ki sem se jih udeležil po "službeni dolžnosti", so bile primerne, da po dolgem času malo prevetrim svojega Olympusa, za katerega ob takih priložnostih, vedno znova ugotovim, kaj vse mu manjka in razmišljam od koliko € se dejansko začnejo pravi stroji :)

Pa nema veze... za nas absolute beginners in lifetime amateurs - povsem dovolj. Ne bom delal publicitete kje, kako in kaj... nekaj bodo povedale fotografije, bilo pa je takole:

Kitajsko novo leto v enem izmed nakupovalnih središč je bilo prvo na spisku; vso zadevo so vzeli resno tudi obiskovalci, saj so bile prve (in druge in tretje) vrste neprebojno neprehodne, kar je že v osnovi pomenilo fotografiranje "od tam nekje" ...

Zelo pisane maske kitajskih levov, so dopolnjevale plesne točke s katerimi so plesalke ponazarjale reko Jangce in življenje na kitajskem podeželju.

Seveda na koncu tudi levi odložijo maske :)

Največ veselja na pustovanjih imajo otroci; in če so pri Kitajcih malo zvedavo opazovali neznane like in plese, so se pri svojih znancih s TV ekranov popolnoma sprostili. Velike maske v podobah risanih junakov so sprejeli za svoje in jih dodobra utrudili. Tudi in predvsem Transformerja ...

... medtem, ko se Ninja želve niso pustile motiti.

Zadnji mirni trenutki pred napadom malih pošasti ...

Konec dober, vse dobro....

Tagi za to objavo bi lahko bili tudi: slaba svetloba v nakupovalnih centrih, neke čudne halogenke na stropu in ob straneh, udarci z vseh strani, gužva.... pa je bilo vseeno zanimivo. Če je motiv dober, so tud slabše fotke zanimive.

Konjiške device pred pogubo

2009-02-15T19:35:00.012+01:00

"...Vrtni ogenj je ugašal ob vhodu na grajsko dvorišče, svetlobe je bilo dovolj le še za risanje senc na kamnitem pročelju. Mesto, ki je ležalo kot položeno pod vznožje graščakovega domovanja je utonilo v spanec ...Vsaj izgledalo je tako. Vsi prebivalci so vedeli, da bo jutro prišlo prehitro in da sen to noč ne bo stalen gost njihovih zavetišč. Pet let je minilo od pogodbe s hudičem, še hujše ... zmajem. Zmajem, ki se je skrival v tolmunih votle Konjiške gore in se oplajal z žrtvami mladih konjiških devic vsako leto ob tem času."

Ne ravno najlepša popotnica nedeljskemu izletu, pa vseeno nujna, da polomljene veje, ozke kotanje polne zaledenelih živalskih odtisov in podrta drevesa, ki se jim umikaš na poti dobijo drugačne vloge. Kar naenkrat se znajdeš v vzporednem svetu, ki ga sprejemaš mnogo bolj doživeto in odprtih misli. Z vsakim korakom se bližaš mestu, ki je v legendi opisano kot ...

"... deviška planota. Kraj kamor ob zori z vozom pripeljejo 6 mladih deklet s povezanimi očmi in grozo v duši. Vsaka se zaveda svoje žrtve, posledice nespametnega predloga graščaka, ki je svetoval, da se pošast v nedrjih gore pomirja z životi Konjiških cvetov ... To noč, pa je sen zapustil tudi njegove sobane. V sosednji sobi je že ves teden poslušal tiho ihtenje najstarejše izmed hčera, ki jo bo, še v mraku, pospremil do roba gozda. Strah in jeza, bes in sram so mu švigali skozi oči, srce, neumorno je korakal po lesenem opažu že ves dan in vso noč bo počel enako le da najde razlog, da si oprosti."

Na trenutke se ti zdi, da je bilo tisto drevo v globeli podrto ob zmajevem divjanju, naslajanju ob daritvi ali pa ta zvok, ki prihaja iz nedoločene smeri, kot moledovanje pred smrtjo mlade Konjičanke. Markacije ob poti, bi prav lahko služile tudi vozniku vprege, ki je v trdi temi opravljal nehvaležno poslanstvo. Veter, ki zapiha do kosti na vrhu Stolpnika, bi prav lahko bil isti veter, ki je tisti večer ...

"... pogasil še zadnje plamene in ogrnil grad v črnino. Graščak je vedel, da njegovo hčer lahko reši le čudež, njegova iskanja rešitve so bila zaman. Ihtenje v sosednji sobi je ponehalo, pa se spet pojavilo še glasnejše. Oči so mu uhajale proti ostremu rezilu, ki je pogledovalo izpod težkega, posteljnega pregrinjala in se boril z mislijo, da, če kdo, bo on tisti, ki bo končal muke svoje družine ... Pa vendar, to ni bila rešitev. Srd meščanov bi bil neizprosen. Počasi je odgrnil težko tkanino in skoraj z otroškim občudovanjem prijel hladno kovino v roko ter stisnil ... Topel potoček je našel pot med prsti in puščal sledove na lesenih tleh, bolečine že dolgo ni več čutil ...

Na vrhu Stolpnika je seveda stolp. S katerega se nudi lep pogled na bližnjo okolico, ki ga lahko uživaš proporcionalno s stopnjo mazohizma, ki ga premoreš, saj ti veter ne pusti več kot nekaj posnetkov ... tokrat so ti črno-beli, žalostna štorija pač....ali pa ne? Vsa resnica in nič izmišljotin pa tule: http://turizem.konjice.si/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=40

Kako enostavno bi bilo iz mestne legende, malo za lase privlečene zgodbe, pripraviti turistično znamenitost, ki bi vabila, če ne tujcev, pa vsaj "velike otroke" iz naših krajev, ki bi želeli podoživeti zadnjo pot graščakove hčere. Brez velikih kipov in plakatov seveda, le toliko, da gre domišljija svojo pot ... le malce pravega, zmajevega ognja na vrhu ne bi škodilo ... vsaj pozimi!

Via Bona za vsega hudega vajene Shappce

2009-01-31T23:42:00.008+01:00

Ja, odisejada je znana in podrobno opisana na http://odpotovanja.blogspot.com/ tokrat pa se nam je v 99% uspelo zbrati v povsem drugačnem okolju kot smo ga bili vajeni na našem skupnem 24-dnevnem druženju po svetu.
Seveda je želja, da stiki in prijateljstva ostanejo aktivna še po prihodu domov, vsem pa je bilo jasno, da je tempo življenja prehud že za obisk najbližjih, kaj šele za skupna srečanja ljudi iz cele Slovenije.
Zato je bilo zadovoljstvo ob tako množični udeležbi še posebej veliko (še manjkajoči član je imel povsem trden izgovor :).
Izbor kraja za srečanje v Ljubljani je prevzela Maja (odlična izbira!), večer pa je minil v prijetnem obujanju spominov na Azijo in delitvi še zadnjih CD-jev s fotografijami.

Zelo zgovoren in svojega posla vešč natakar je hitro poskrbel, da grla niso bila suha in mize hitro polne.

Hm, nismo bili ravno navajeni na take večerje v deželah "fried rice with pork" je bil pogost komentar ob praznjenju plošč. Stol za Mitjo je ostal prazen ...

... mamo Jelko pa je že skrbela organizacija piknika v mesecu maju na katerega smo jo kar malo obsodili. Pa se ni branila :)

Večer je hitro minil, v upanju na majsko srečanje smo pobegnili vsak na svoj konec... le stari lisac Tomo je še moral pokazati svoje znanje fokstrota... stari mož obvlada...ni kej :)

Back in time .... na tekmo!

2009-01-29T15:54:00.010+01:00

Težko je opisati občutek, ko imaš ponovno na sporedu TEKMO!
Pa tako čist zaresno!
Semafor, sodnik, merjenje časa ... VSE! Čeprav gre za srečanje dveh ekip kerlcov, ki si na "stara" leta nočejo priznati, da se razdalja koš-trojka in obroč-tla podaljšuje, je bilo vseeno čutiti nekaj pozitivnega naboja in želje po zmagi.

The Mean Team iz Elektra Celje je delovala zastrašujoče že ob prihodu na igrišče, enotni dresi, podcenjevanje nasprotne ekipe ...

..., ki se je po zadnji četrtini izkazalo za upravičeno :)

Rezultat res ni bil v ospredju, bolj je bilo pomembno, da se je uresničila dolgoletna namera po organizaciji takega dogodka ... še fotka za arhiv in zgodovino!

Pohvale organizatorju v upanju na bolj izenačen boj naslednjič!