First we take Manhattan ...

... ali najprej probamo doma, če rata, pa še drugje! Rokov tek. 21 kilometrov. Lepa spletna stran, gigant panoji, oglas v Poletu... ja, padam na dobro koncipirane zasnove oglaševanja.... če ne bom jst, kdo pa bo :). Profil na spletni strani obljublja malo hribčkov in dolinc ter dolg spust s hribov proti Hrvaški. Zunanji minister Žbogar je pokrovitelj, ker se deloma teče po naši preljubi sosedi. Last, but not least ... Najti žrtev, ki se bo prav tako pripravljena spustiti v dogodivščino, na pot v neznano....Monika je imela še iz prejšnjega posta nekaj na dolgu tako, da dileme ni bilo..Via Šmarje iskat odvezo k Sv. Roku.

Do vrha, kjer je štart sem bil že ogret :)
Organizacija krasna, garderobo ti pripeljejo na cilj, ki je v Aqualuni (kopanje gratis). Na štartu srečaš še kakšnega čudaka, ki se celo vsako leto vrača pod te Kozjanske brege... pri njemu sumim na domotožje ali pa na kaj hudo zapletenega.
Štart: ene 300 (Sandi popravi me) se nas je lagano zagnalo v prvi desni ovinek,

Sandi mi je natrosil še nekaj nasvetov o reliefu proge, pa sem mu predlagal naj gre raje malo naprej :) Vreme super, obljubljene postojanke ob poti so se začele prikazovati, na njih polno dobrot, da bi lahko s cekarjem prišu na tek...še zdaj vidim tist kos potratne potice, ki mi ni bil usojen.... Dobro je poznati fotografa iz teh koncev, ki te fotografira za dokazni material - hvala Blisk.

Še ena za študijo teka, kot bi reku Stare ...

Dobro; človek nekaj spije, nekaj malega da v usta, v osnovi pa smo prišli laufat a ne?
Torej; najprej mi je bil izhodišče Sandi, ki mi je izginil izpred oči nekje po pol ure, vedu sem, da ne smem imet pulza več kot 160 v povprečju, tak, da sem si izbral novo izhodišče...gospoda št. 44 (me spremlja na večini fotk) ali on mene - ni važno (morda pa je kakšen agent Cie ali hrvaške obmejne policije?)

Tale tetika mi je vmes prijazno razložila, da najhujše še pride in bolj, ko ji jaz razlagam, da ne, ker sem pač na www pogledu, bolj se mi smeji in laufa dalje....proti men pa HRIB!. Sej jih je blo nekaj vmes, sam tega je blo pa velik....načeloma ne hodim rad, če grem laufat - tu ni blo dileme....pa kaj si nor...na drugi strani pa kilometerski spust, mišice ti skuri v tistih 20min za vse prej.... in prideš na ravnino, 6 km do cilja, brez "juice-a". Kot avto, ko mu sklopka gre v franže...v prvi.......tk tk tk tk.... No, pred Hrvati si ne bomo sramote delal, stisnem zobe ..."Dobar dan, kako ste?" ... tk tk tk tk mimo .... spet v SLO, še 1km do modrega loka, ki je od daleč zgledal...ja, no, kot en pir sred puščave, off button na radiu ob nedeljskih čestitkah, izvoz z avtoceste Celje-center ... tak nekak :)

Medalja, aplavz (glej, živ je:), krhlji Kozjanskih jabolk in razredčena cockta s fanto.
Kaj bi si mlad moški, enaitridesetih let, po 2h12min37sek kalvarije še želel? Vstavi po potrebi :)
Monika zanesljivo v času yours truly skozi cilj, fotka za oboževalce ...

in (še) ena za arhiv!

...then we take Berlin!
Bi Leo zapel s svojim basom in jaz bi že skrolal po strani Ljubljanskega maratona in koval peklenski plan za osvojitev še te neosvojene trdnjave. Grand Slam v oktobru? Vse je možno!
Stay tuned ...

Dober glas se širi <<<- klikni :)

Sitting ducks

Ali "Zicerji" po domače.
Ja, vem. Nobena umetnost ni fotkat objekte v mirovanju. Bil sem brez ideje in s strašno željo po fotografiranju. Iskal sem celo športne dogodke obskurne narave (skate turnir, itd ...), da bi malo potešil silo po premikanju kazalca desne roke, palca in kazalca leve in nasploh počenjanju nekih čudnih gibov - vse v interesu zadostiti hobiju, ki sem ga pogrešal. ZOO Ljubljana je bila destinacija, odhod zjutraj v megli ni obetal, pa se je le zjasnilo ...
Začneš pri Varih. In ko fotkaš in vsi hodijo mimo in govorijo:" Lej Lemurji", bi najraje vsakemu pompozno reku: "To so Vari, veste!". Eh, zakaj le. Njihovi otroci pač ne bodo zoologi...

Pot je speljana, kot verjetno vsi veste, kontra urinem kazalcu, kmalu prletiš na atrakcijo parka - Kalle the Sealion (and his mistress). Vsi čakajo na njegov show ob hranjenju, zanimiv pa je tudi kar tako ...

Medvede sem v prvem krogu kr spustu, ker so čakal hrano in so bli tako brez ponosa, da ni bilo za sekat po njih. Pol pa rahel šok! ... Ograda volkov je zraven medvedje in zgleda, da so vse živali že tako navajene na hrano iz žepov obiskovalcev, da se je eden (alfa samec seveda:) približal čisto do mreže. In ko jst študiram al je lačen al samo poln sebe, naslonim objektiv na mrežo, on pride čist do nje, jst škljocnem, on se ustraši, trzne, jst pa 3x bolj... pulza do 200 in dalje :)

Risa seveda ni bilo na polici. Tam sta polna pričakovanja brezdelno slonela dva s polmetrskima objektivoma in čakala manekena, da zavzame položaj. Če onadva ne moreta, sem si misli, ko sem se obračal na petah in šibal proti kozam, kaj bom šele jaz ... Koza je bila enakega mnenja in je kasirala eno za kolega iz sosednje ograde!

Pogleda v stilu "A sem ti rekla?" sem dobil od uharic, ki so kar preveč prepotentno zrle vame in si mislile svoje...

Sem že navajen :)
Zicer vseh zicerjev so vedno papige; če te lahko katera žival bolj neumno pogleda res ne vem, so pa posrečene...

...vse!

Res je bilo še zgodaj kar se je videlo pri tigrih ...

... in razsutemu zaboju žebljev!

Medtem, pa so bili nekateri že v pisarni ...

... in delali na polno ali se ukvarjali z deco :)

Nagledal sem se (ženskih, menda) riti ...



Tista srna, tista zebra, tista kura :))
Valda, ženske majo nedeljo za sebe ...
Nekaj kiča ne škodi za tako dooolgo objavo ...

... nekaj detajlov tudi ne!

Končal sem, to že zdaj lahko rečem, pri prijateljih Varih :)
V bistvu so take male opice križane, hm, z Lemurji morda?

Za fotke vseh ni prostora, izbor je naključen, brez osebnih preferenc :) Toplo priporočam... oz. priporočam dokler je še toplo!

Under Pressure

Enostavno ni bilo več za zdržat!
Pritiski, da že objavim kej novga na blogu so bili prehudi. Ampak kaj?? Večina mojih objav je v foto-potopisnem slogu, bližnje hribe sem odkljukal, za daljše ture mi ni. Ostajajo sado-mazo variante; bolj mazo kot sado je prišel prav Tradicionalni maraton Celje-Logarska. Po dolgem času, ponovno na štartu v Lučah... Fizična priprava - srednja žalost; najdaljša trasa letos je bila 12km po ravnem (in šepanjem naslednje tri dni :); Luče -Logarska pa je 17km, stalnega vzpona...Seveda sem računal na adrenalin, ki ti ga da takšna tekma, sam tam, kjer ni, še hudič nima kej vzet :)

Ker so mi znani takšni organizacijski podvigi po službeni dolžnosti, najprej pohvale organizatorjem. Od tetk, ki so pakirale številke in majčke cel teden, da smo jih lahko dan prej in na štartu dvignili, do policije in redarjev ob trasi. Vedno se vprašam, če kdo ve, da je motiv za takšne dogodke v osnovi vedno entuziazem in skoraj nikoli finančni. Kapo dol ...

Računajoč na družbo (Monika another time), ki jo je jutranji dež prestrašil, fotoaparata logično nisem mogel uporabiti (razen na summa summarum fotki), tako je tudi foto-potopisna verzija te objave šla po gobe (lahko si najameš fotografa, ki te spremlja, pa nisem videl smisla :).

Tisti, ki štartajo v Celju, se jim štartne številke prično z nulo, tistim iz Mozirja z enico, iz Ljubnega z dvojko in nam iz Luč s trojko, kar v praksi pomeni, koliko je že kdo pretekel in kako hiter je. Seveda največ aplavza prejmejo tiste 0xxx, ki jih kot po pravilu imajo izkušeni mački/tigrice, ki jim, vsaj nekaterim, ne bi prisodil, da gre brez taksija (ali bergel) v center mesta. Pa grejo.... kot star golf... rabi da zalaufa, a kad krene .... :)

Vreme je bilo idealno: hladno na štartu, nekaj sonca po poti, oblačno na cilju. Čas: 1:43:56 je čas za pozabit, nekaj podobnega sem laufu že pred 5 leti. Več ne gre zgleda :)

Seveda povod ni bila objava na blogu, temveč rahlo alkoholno motivirana obljuba, ki pa se je izkazala za lep sobotni dogodek.
Čez 5 let pa spet. V Luče in naprej ...

Rezultati