Še dobro, da je Monika večji entuziast in manjši komplikator, ker verjetno bi se prepustil udobnemu ležanju doma, namesto, da bi odkrival lepote prestolnice. Vreme se je poštimalo kot da je podkupljeno (župan ma veze vsepovsod), na štartu nas je bila nepregledna množica, noge trde in nezainteresirane, merilec pulza pa... no, zmešal se mu je..... cifre neki prek 220 in preden ugotovim, da lovi še vse sosede zraven, sem že pomislu, da doživljam srčni napad, pa da nič ne čutim... znani obrazi na štartno-ciljni ravnini, mp3 ready, čip med vezalkami, tekač z baloni za tek okoli 2h opažen...to je to... a ne... neki manjka....Volja, Kondicija, Moč??? .... Ja, to troje!
Vir: Kakorkoli, Zoki je ustrelil pod nebo in začelo se je.... Strojmachine je počasi ugašal za nami, v ušesih pa komad s pomenljivim naslovom, ja, ziher ga ne bom pozabu, dobra shuffle izbira za prvi kilometer.... Kača se je prelila skozi prvi ovinek, vzdušje ob cestišču pa fenomenalno.... Ljudje navijajo, vzpodbujajo vse, res noro....
Vir:Vedno rad štartam počasneje in kasneje "dobivam not", tokrat pa tega filinga enostavno ni bilo, turbina hin :). Pač laufaš svoj tempo, vedoč, da nisi kaj prida treniru in da boš zato vsak meter tega 21098 metrov dolgega križevga pota preklinju lastno (nes)pamet... Ko je Tomi sred ZOO-ja, nekje v prvi četrtini proge v ušesa vrgu eksplozivno telo je zadeva malo lepše izgledala... Sandi me je ponovno malo pokroviteljsko prehitel, pa se morm zgleda navadit... Monika (na 42km) in Sandra (na 21km) sta bili tu nekje blizu, pogovarjat se pa tko ne moreš (nočeš)... Let the suffering begin!!
Glede na rezultate, kjer je moč videt tud vmesne čase, mi je blo najmanj do zadeve v 3/4, ko te prično bolet mišice, koleno se javi na raport, vprašanja "Kaj je to meni treba?" itd... Pol pa prehitiš kako starejšo, osivelo ženico in si misliš, da le ni tok hudo. Proga je šla takole:
Osebno sem pogrešu malo več hrane ob poti, samo voda in 1x mandarine, niso ravn gorivo, ki bi ga rabu... Zamotiš se z opazovanjem okolice, stanovalcev ob progi, redarjev, načinov vzpodbujanja tekmovalcev (znancev) ob progi. Ko prideš čez polovico je vse lažje, nasmejiš se besedilu skladbe v ušesih... "počutim se izpraznjen in porabljen, vse me boli", počasi že veš, da boš prišu v cilj (nazaj je zdej že dlje:). Čeprav očitno najbolj počasen del, vseeno verjamem, da je bil maksimalen.
Najbolj moreča je Dunajska, ki je nenormalno dolga, in ko ti celo Gibonni šepeče, da "hodi", ga razumeš po svoje in dodaš še tistih nekaj atomov, da gre ta dvopasovnica hitreje v pozabo. V centru mesta se zadeve odvijajo brzinsko... erupcija energije iz mp3-ja... "Play the game
you know you can't quit until it's won...I can make it, I know I can", proga se zooži, zadnji desni ovinek, še levi na ploščad, hi-five z županom, medalja, Tonči s fotoaparatom, iskanje hrane, vode.
Čas: 2:01:06. Malce razočaran, priznam. Še en dokaz, da tu ni bližnjic. Je pa lep izziv za 2010. Ne vem zakaj se vedno po taki zadevi, že postavijo cilji za naprej...Radenci 2010! Ja, seveda! Komi sem se prvleku domu... Pa pustmo času čas.
Čestitke Moniki za 42-ko, Sandiju, Marku, Barotu, Sandri, Selmi, Urbanu, Katji za 21-ko, organizatorjem (vse razen gužve pr hrani v cilju - super), vremenu ... Izkušnja, ki je ne pozabiš zagotovo!
