nedelja, 25. oktober 2009

V prestolnico po tekaški Grand Slam

Game, Set, Match ... Tris letošnjih tekaških podvigov se je zaključil z največjim - Ljubljanskim (pol)maratonom! Velike oči po Rokovem teku so bile vzrok za hitro prijavo, mrzlo in slabo vreme pa za izostanek treninga. Ne iščem izgovorov, samo ugotavljam stanje :).
Še dobro, da je Monika večji entuziast in manjši komplikator, ker verjetno bi se prepustil udobnemu ležanju doma, namesto, da bi odkrival lepote prestolnice. Vreme se je poštimalo kot da je podkupljeno (župan ma veze vsepovsod), na štartu nas je bila nepregledna množica, noge trde in nezainteresirane, merilec pulza pa... no, zmešal se mu je..... cifre neki prek 220 in preden ugotovim, da lovi še vse sosede zraven, sem že pomislu, da doživljam srčni napad, pa da nič ne čutim... znani obrazi na štartno-ciljni ravnini, mp3 ready, čip med vezalkami, tekač z baloni za tek okoli 2h opažen...to je to... a ne... neki manjka....Volja, Kondicija, Moč??? .... Ja, to troje!
Vir:
Kakorkoli, Zoki je ustrelil pod nebo in začelo se je.... Strojmachine je počasi ugašal za nami, v ušesih pa komad s pomenljivim naslovom, ja, ziher ga ne bom pozabu, dobra shuffle izbira za prvi kilometer.... Kača se je prelila skozi prvi ovinek, vzdušje ob cestišču pa fenomenalno.... Ljudje navijajo, vzpodbujajo vse, res noro....
Vir:
Vedno rad štartam počasneje in kasneje "dobivam not", tokrat pa tega filinga enostavno ni bilo, turbina hin :). Pač laufaš svoj tempo, vedoč, da nisi kaj prida treniru in da boš zato vsak meter tega 21098 metrov dolgega križevga pota preklinju lastno (nes)pamet... Ko je Tomi sred ZOO-ja, nekje v prvi četrtini proge v ušesa vrgu eksplozivno telo je zadeva malo lepše izgledala... Sandi me je ponovno malo pokroviteljsko prehitel, pa se morm zgleda navadit... Monika (na 42km) in Sandra (na 21km) sta bili tu nekje blizu, pogovarjat se pa tko ne moreš (nočeš)... Let the suffering begin!!
Glede na rezultate, kjer je moč videt tud vmesne čase, mi je blo najmanj do zadeve v 3/4, ko te prično bolet mišice, koleno se javi na raport, vprašanja "Kaj je to meni treba?" itd... Pol pa prehitiš kako starejšo, osivelo ženico in si misliš, da le ni tok hudo. Proga je šla takole:

Osebno sem pogrešu malo več hrane ob poti, samo voda in 1x mandarine, niso ravn gorivo, ki bi ga rabu... Zamotiš se z opazovanjem okolice, stanovalcev ob progi, redarjev, načinov vzpodbujanja tekmovalcev (znancev) ob progi. Ko prideš čez polovico je vse lažje, nasmejiš se besedilu skladbe v ušesih... "počutim se izpraznjen in porabljen, vse me boli", počasi že veš, da boš prišu v cilj (nazaj je zdej že dlje:). Čeprav očitno najbolj počasen del, vseeno verjamem, da je bil maksimalen.
Najbolj moreča je Dunajska, ki je nenormalno dolga, in ko ti celo Gibonni šepeče, da "hodi", ga razumeš po svoje in dodaš še tistih nekaj atomov, da gre ta dvopasovnica hitreje v pozabo. V centru mesta se zadeve odvijajo brzinsko... erupcija energije iz mp3-ja... "Play the game
you know you can't quit until it's won...I can make it, I know I can", proga se zooži, zadnji desni ovinek, še levi na ploščad, hi-five z županom, medalja, Tonči s fotoaparatom, iskanje hrane, vode.

Čas: 2:01:06. Malce razočaran, priznam. Še en dokaz, da tu ni bližnjic. Je pa lep izziv za 2010. Ne vem zakaj se vedno po taki zadevi, že postavijo cilji za naprej...Radenci 2010! Ja, seveda! Komi sem se prvleku domu... Pa pustmo času čas.

Čestitke Moniki za 42-ko, Sandiju, Marku, Barotu, Sandri, Selmi, Urbanu, Katji za 21-ko, organizatorjem (vse razen gužve pr hrani v cilju - super), vremenu ... Izkušnja, ki je ne pozabiš zagotovo!

ponedeljek, 19. oktober 2009

Bočne sile

Boč je ena taka klonirana Konjiška gora + oddajnik+ (ex) vojaška baza. Klonirana zato, ker je pot bolj kot ne enaka kot tisti na Konjiško, s tem da je strateško bolj "pomembna" in zato več visokega železja in vsega strahospoštovanja vredna baza naše armade! Začne se pa na začetku oz. vznožju ... z leve ...

... in desne!

Oba hriba tudi nista toliko narazen, da bi se bistveno razlikovala, so se pa planinci na tem koncu bolj potrudili in uredili učno pot, ki je sestavljena iz naslovne table ...

... in vrste majhnih oznanil ob poti, ki jih, ko opaziš prvo, kar iščeš, kot borovnice :)

Žal oblika bloga ne dopušča prikaz panorame, zato si pomagajte s klikom na fotko, da boste dobili občutek gozda v spodnjem ...

... in zgornjem delu hriba.

Pot sama je prepredena s koreninami od začetka do vrha, lepa prilika, da človek zvadi vse možne kletvice bivše države, ker ne vem zakaj bi blo z mano kej narobe, da zadanem vsako tretjo :)

Kakorkoli, Bog na pomagaj, še tu so zraven...

...v primeru, da vas zagrabi velika togota in želja po spovedi, pa ste morda bolj natur persona, bo tole pravo mesto (če začutite, da vas ne posluša, je za križem tudi prepad).
No, moja pot je bila jasno označena ...

... čeprav, ko buljiš v fotoaparat in razmišljaš ali bi tu meu za en korak nižjo nastavitev svetlobe ali zaslonke ali bolje vse skup na P naštimat, se tud zgubiš...

Uradno sta do gor dve poti: Prva in druga; Prvi se reče Čez Babo in čeznjo sem šeu gor, druga pa je služila za sestop in se imenuje Čez Balunjačo. Za oddajnik sem vedu za vojaško bazo pač ne; in ko se prično pojavljati bodeča žica ovita okoli stebrov za domačo brajdo te kr mal stisne...

Seveda so vsi vojaški objekti skrivnostno privlačni in hkrati bedni zaradi svojega višjega poslanstva... igrice za velke fante :)

Napisi, ki naredijo zadevo še bolj intrigantno....

Le kaj je za vrati? Kej za Mulderja & Scully? Je oddajnik prestregu klice na pomoč iz vesolja in noter bivakirajo širokoglavci?? No, čist možno ... I believe! :)
Med nami, tale zverina ziher komunicira z Voyagerjem na dnevni bazi ...

... boarding area pa je s tega kupa železja spodaj!

Pogled z vrha ni ne vem kaj, sploh v zelo oblačnem vremenu ...

... vmes se je za nekaj trenutkov celo prikazalo sonce, kot na vseh stolpih pa fino piha, tko, da se nisem zadrževal...via Balunjača in domov!

sobota, 03. oktober 2009

V rožcah

Zakon narave je - da si pač v funkciji!
Nekoga ješ in nekdo te je(be:).
Mogoče za nas na vrhu te verige še najmanj opazno, ampak že bežen pogled v dogajanje v naravi (pa čeravno na domačem vrtu), ti da lep vpogled na simbiozo rastlin, živali, ljudi ...
Cvetovi z neposredno sončno svetlobo, ki kličejo po makro posnetkih...

... vseh barv in vrst ...

... tudi najbolj navadnih ...

... postanejo hitro ruski bifeji za prve goste:

Sezono otvorijo čebele in čmrlji.

Naenkrat postane makro fotografiranje cvetov, fotografiranje prehrambene verige teh letečih brenčačev...

...ampak ne za dolgo! Menjava v letu ...

... in naslednji evolucijski zmagovalci so v kadru!

Muhe z maslom. Butterflies ...

Tokrat dovolj le eden, da nastopi v moji zgodbi "Kdo še lahko sede na cvetico?"

Strah me je postalo, ko je model odletel in ...

... in so iz trave začeli prihajati zlovešči glasovi ...
Sej ne! Pač nek zaključek more bit. Že tak je težk nardit en spodoben rep in glavo sprehajanju okoli hiše...Mal v rožcah tokrat :).
Bolš tko kot pa kontra po AC in ... :(