ponedeljek, 15. februar 2010

Homska divizija

Ne vem sicer v katerem trenutku pohoda na Hom se mi je porodila primerjava s partizansko 14. divizijo, verjetno zaradi ubranega koraka in neustrašnega pogleda ter sprotnega "brisanja solz". Ampak, kar nekako se nisem mogel znebiti občutka veličastne vloge v kateri smo se znašli... Bluzim? Morda pa res...toda znakov ob poti je bilo veliko, nekaj že kar na začetku. Kot prvo: februarja 1944 je 14. divizija prišla na Štajersko iz Hrvaške, da bi osvobodila ta del Slovenije....mi smo na ta lep začetek februarja osvobajali avanturističnega duha v sebi in bili že kar kmalu po odhodu priče izdajstva med brati tako rekoč...

Verjetno lahko sam pri sebi obnovi zgodbo o belih in ....
...in mi gremo naprej! Znakov ne bom več našteval, prepoznali jih boste skozi fotografije (črno-bele bi bile primernejše)...TOVARIŠTVO je bilo na vrhuncu; robec smo si podajali in kmalu ni bilo več česa "brisati"...

...pred nami pa še dolga pot...

Število udeležencev je bilo sicer skromno...

... kot tudi oblačila nekaterih, ki so morali prenašati strašne muke.

Ampak; ko je vojna, je vojna za vse!
Ok, tale znak pa je res zadnji....če je bil Alfonz ŠARH legendarni poveljnik pohorskega bataljona, smo mi meli svojega poveljnika ŠARKA!

Neustrašni ledolomilec, iskalec min in voditelj vseh diverzantskih akcij (stresanja snega z vej). Na vrhu nas je pričakala megla, ki je zakrivala sovražne položaje, ki jih bomo osvajali v bodoče.

Bunker na vrhu smo osvobodili brez večjih naporov, kar se je odrazilo v hitri postrežbi in zmerni ceni. Čaj sicer kazi kompozicijo, je pa pasal...

Nazaj grede smo prešteli opremo...

...in se fotografsko poklonili jezičnemu "el comandantu"!

Na skorajšnje nove zmage!

nedelja, 31. januar 2010

Frei-day na dilcah

Nisem ravno neki smučarski navdušenec, tistih 2x, 3x na leto, ko pa mi uspe skočit na katero izmed bližnjih smučišč, pa uživam na polno. Že nekaj dni prej preverjam vreme, razmere, prepričujem ljudi, da bi bilo dobro, da gremo mal smučat... Ker nimam svoje opreme, si vedno vse sposodim na smučišču. Čeprav me glava boli, ko dam za komplet 26 eur, je v mojem primeru, še vedno ugodneje, kot nakup (pa še sprehodim se na smučišče, brez tovorjenja iz avta, do gondole, do ...). Doslej so bile Kope moja destinacija, ker pa sem imel možnost, da se kot A.H. ves dan podim po Golteh brezplačno, je bila odločitev za spremembo lokacije enostavna! Že sto let se nisem peljal z gondolo, hecn občutek v želodcu... na vrhu, pa sonce in nobene gužve. Grega C. aka Board Ninja je sprejel izziv in odkrivanje hecno poimenovanih prog se lahko prične.

Do ene 12h je še blo sonce in idila, kasneje se je pooblačilo, proti 14h že malo pihalo, pa je blo vseeno super. Vedno me je strah, ko stopim na smuči it takoj na vlečnico in po hribu dol, pa se prepričam, da je vse "like riding a bike" in da smučat ne pozabiš. Vozovnica dela? Dela! Gremo...

Medvedjak za čist prvi spust po enem letu ni bil ravno pravi....

...družinska ravnina pa idealna. Na vrhu še malo poganjaš, da se premakneš, pol pa gre (na fotki je 2x Medvedjak, sam označbo sem rabu).

Seveda moraš probat vse proge, vlečnice... in ker sva se vozila skupaj, sva se počakala pred boardingom....do sedaj nisem vedu, da je vožnja z vlečnico kr zahtevn za boarderje... govorim o sidrih....ok, pa mal zajebancije, gore-dole, nisi pozoren in mimogrede ... naju sesuje v sneg ob stezi!! Grega-Ninja se lahko zahvali svojim akrobatskim sposobnostim in se obdrži še kakih 10m, ko tudi on pristane v celcu.....če bi se človek fejst ukvarjal s teorijo zarote, bi pomislil, da so zaradi naju pol zaprl celo progo oz. kar dve...pa ziher ne...al ja? No, sam da padeš z vlečnice, ne pa, ko smučaš je ene vrste podvig.... sem že vidu nadzornika, ko me spremlja do gondole..."Hvala, ne vračajte se... čist nič si niste podobni na fotografiji smučarske karte! "

Ostale so torej, samo 3-4 kratke proge iz dveh izhodišč. Po nekajkratnem kolobarjenju sva zaključila dan. Želja, da se bi dobilo kaj toplega na žlico, se ni izpolnila, glede tega nimajo ravn poštiman.....pa tud musko pred kočo bi lahk menjal bolj pogosto, saj naju je motorist Blaž preganjal vsaj 3x, če ne več....

5 ur smučanja je bilo dovolj za prvič letos. Upam, še na reprizo...ni nujno, da na Golteh! Njoke izpod Dobrovelj v Afriki (blizu Braslovč) toplo priporočam (če zamenjate bučke z beluši:)
Študija vožnje A.H. :)

ponedeljek, 18. januar 2010

Knežje mesto Shappcem na ogled

V navado pride človeku stavek: "Se mormo kej dobit!", že tako iz vljudnosti na koncu dialoga oz. da ga je prej konec, v primeru naše zanimive družbice iz rimskega letališča Fiumicino, pa je zadeva ohranila osnovno poanto. A se res tako pogrešamo, ali nam morda paše tu pa tam zbežat iz dnevnih miselnih vzorcev, morda čutimo to kot obvezo... naj vsak pri sebi presodi! Osebno mi je fajn videt obraze, ki jih maš v spominu v drugem času, v drugih situacijah in na drugem koncu sveta. Vsem nikoli ne rata, 75% udeležbe, pa se ne bi branil še tako samozavesten avtor referenduma.

Knežje mesto je bilo izbrano (določeno) za gostitelja pozno popoldanskega srečanja, ki se je zavlekel v večer oz. bi se naj še bolj. Zapovedana petnajsta ura je večini povzročila močne motnje v zaznavanju časa, tako s(m)o najbolj skrbni eno uro kurili kisik brez efekta (no, kurili smo tudi borovničke:). Zgledalo je nekako tako...

... in, ko še vodička prispe pred polovico udeležencev se vprašaš: "Kdo zdej tu koga zaj...?" :) Kmalu se nas je le nabralo za spodobno odpravo ...

... po prihodu kemično zasanjanega fizika Igorja, pa se je vodeni ogled lahko pričel!

Vodička je zgodovino Grofov Celjskih podajala na malo samosvoj način, pa vseeno bolje kot suhoparne fakte iz pol-pretekle zgodovine. Tudi "Celjani" verjetno nismo vedeli vsega, kar se pač spodobi vedeti...

V spominu mi je ostalo, da je bil Ulrik v resnici Urh in da je bil naiven do amena. Bosanski snahi nista dokazani, za prijatelje pa si je treba čas vzet...

Stari Friderikov stolp je v obnovi, WC-ji so pa lepi :)
Celje se je kopalo v megli ...

... pogledi pa so segali daleč naprej. Nekaterim do prestolnice, drugim do Afrike, tretjim do J Amerike. Da ne bi ostalo le pri pogledih. Prazne popotniške vreče ne stojijo pokonci, grajska večerja je bila na nivoju ...

Žal smo zamudili rezervirani termin na bowlingu, pa mislim, da neke velike želje tudi ni bilo. Ob 21:00 je prišla ura slovesa, trenutek za znane besede: "Se mormo kej dobit!", v osmici na poletje na Krasu....Ma, oštja ... zakaj pa ne! :)

petek, 18. december 2009

3/4

Recimo, da vse narediš na tričetrt. Ne na pol, ampak na tričetrt. A je kakšna razlika? Npr. zbeliš tri stene, ene - NE ... Razlika je samo v tem, da se sam pr seb počutiš mal bolš - v smislu "Sej pa sem skor vse naredu!" Jok, brate nisi! Je čist vseen. Na pol al pa tričetrt...

Prva četrtina je enostavna; sam in okolica te naspidira, da itak daješ 100%. Ženske začnejo hodit v fitness, hujšat ... moški ne pijejo ceu januar, so več doma ipd ... prva četrtina je izi. Gre, ker more it.

Druga četrtina je že planirana; mal morja, mal izletov, piknik tu-tam, ...

... seveda za tretjo četrtino. Ki je itak čisti propust. Summa summarum so far je recimo 2/3, dva od treh torej... če je še zadnja četrtina tak bolj na izi, kar december ziher je, ostaneš s tremi četrtinami! Pa to ne mislim sam službo... tak, nasploh... ena četrtina leta ti gre v Boko Kotorsko, preden se dobr zaveš... Mogoč je fora produktivnega prvega četrtletja v tem, da o tem razmišljaš okol novga leta :). Tud jst sem seveda propustio eno od štirih, kje, kako... bogsigavedi. Če pa pomislim zakaj nimam četrte fotke, četrte stene v sobi, za tale post in ugotovim, da je sonce sijalo direkt in se ni dalo fotkat mi je nekak bolj jasn.... Ne, da se NE DA! Sej bi šlo! Pa filtri, pa drug kot, pa ... Nema veze! Menda se je treba kdaj ustavt, ne rint z glavo skoz zid in ....UŽIVAT V SONCU! :)

Tolk od mene za letos, moja želja vsem za 2010 je v zgornjem stavku.... Mejte se!

nedelja, 08. november 2009

Štajerska prestolnica jeseni

Po službeni dolžnosti pol dneva v Mariboru! Enačba je enostavna; pol dneva ostane za ogled mesta in iskanje famoznih jesenskih barv, ki jih vidiš v krošnjah gozda ob avtocesti med obema tuneloma. Najprej se izkoristi prilika proste terase za panoramske poglede na Dravo in Lent.

Seveda te zanese in narediš panoramo vseh treh mostov, pa je to že malo surealistično!

Klik na fotko panoramo pokaže v pravi luči, še vedno pa ne duha in sluha o jesenskih barvah. Sprememba lokacije je bila nujna. Od vode k vodi - v park in proti Trem ribnikom! Kmalu je jasno, da so ribniki že v senci, za dobre fotke pa rabiš sonce na rastlinju - park ostane moj playground za pol urce.

Barve so bile res nore, sonce že malo nizko, priložnosti pa veliko.

Detajl ali dva...

... in še zadnja, ki bi lahko imela naslov "Bil je dolg dan, Andrej vsedi se te malo no!" Pa sem se.

Samo ne na klop. V avto in proti Celju.
Prestolnici Zahodne Štajerske! :)

nedelja, 25. oktober 2009

V prestolnico po tekaški Grand Slam

Game, Set, Match ... Tris letošnjih tekaških podvigov se je zaključil z največjim - Ljubljanskim (pol)maratonom! Velike oči po Rokovem teku so bile vzrok za hitro prijavo, mrzlo in slabo vreme pa za izostanek treninga. Ne iščem izgovorov, samo ugotavljam stanje :).
Še dobro, da je Monika večji entuziast in manjši komplikator, ker verjetno bi se prepustil udobnemu ležanju doma, namesto, da bi odkrival lepote prestolnice. Vreme se je poštimalo kot da je podkupljeno (župan ma veze vsepovsod), na štartu nas je bila nepregledna množica, noge trde in nezainteresirane, merilec pulza pa... no, zmešal se mu je..... cifre neki prek 220 in preden ugotovim, da lovi še vse sosede zraven, sem že pomislu, da doživljam srčni napad, pa da nič ne čutim... znani obrazi na štartno-ciljni ravnini, mp3 ready, čip med vezalkami, tekač z baloni za tek okoli 2h opažen...to je to... a ne... neki manjka....Volja, Kondicija, Moč??? .... Ja, to troje!
Vir:
Kakorkoli, Zoki je ustrelil pod nebo in začelo se je.... Strojmachine je počasi ugašal za nami, v ušesih pa komad s pomenljivim naslovom, ja, ziher ga ne bom pozabu, dobra shuffle izbira za prvi kilometer.... Kača se je prelila skozi prvi ovinek, vzdušje ob cestišču pa fenomenalno.... Ljudje navijajo, vzpodbujajo vse, res noro....
Vir:
Vedno rad štartam počasneje in kasneje "dobivam not", tokrat pa tega filinga enostavno ni bilo, turbina hin :). Pač laufaš svoj tempo, vedoč, da nisi kaj prida treniru in da boš zato vsak meter tega 21098 metrov dolgega križevga pota preklinju lastno (nes)pamet... Ko je Tomi sred ZOO-ja, nekje v prvi četrtini proge v ušesa vrgu eksplozivno telo je zadeva malo lepše izgledala... Sandi me je ponovno malo pokroviteljsko prehitel, pa se morm zgleda navadit... Monika (na 42km) in Sandra (na 21km) sta bili tu nekje blizu, pogovarjat se pa tko ne moreš (nočeš)... Let the suffering begin!!
Glede na rezultate, kjer je moč videt tud vmesne čase, mi je blo najmanj do zadeve v 3/4, ko te prično bolet mišice, koleno se javi na raport, vprašanja "Kaj je to meni treba?" itd... Pol pa prehitiš kako starejšo, osivelo ženico in si misliš, da le ni tok hudo. Proga je šla takole:

Osebno sem pogrešu malo več hrane ob poti, samo voda in 1x mandarine, niso ravn gorivo, ki bi ga rabu... Zamotiš se z opazovanjem okolice, stanovalcev ob progi, redarjev, načinov vzpodbujanja tekmovalcev (znancev) ob progi. Ko prideš čez polovico je vse lažje, nasmejiš se besedilu skladbe v ušesih... "počutim se izpraznjen in porabljen, vse me boli", počasi že veš, da boš prišu v cilj (nazaj je zdej že dlje:). Čeprav očitno najbolj počasen del, vseeno verjamem, da je bil maksimalen.
Najbolj moreča je Dunajska, ki je nenormalno dolga, in ko ti celo Gibonni šepeče, da "hodi", ga razumeš po svoje in dodaš še tistih nekaj atomov, da gre ta dvopasovnica hitreje v pozabo. V centru mesta se zadeve odvijajo brzinsko... erupcija energije iz mp3-ja... "Play the game
you know you can't quit until it's won...I can make it, I know I can", proga se zooži, zadnji desni ovinek, še levi na ploščad, hi-five z županom, medalja, Tonči s fotoaparatom, iskanje hrane, vode.

Čas: 2:01:06. Malce razočaran, priznam. Še en dokaz, da tu ni bližnjic. Je pa lep izziv za 2010. Ne vem zakaj se vedno po taki zadevi, že postavijo cilji za naprej...Radenci 2010! Ja, seveda! Komi sem se prvleku domu... Pa pustmo času čas.

Čestitke Moniki za 42-ko, Sandiju, Marku, Barotu, Sandri, Selmi, Urbanu, Katji za 21-ko, organizatorjem (vse razen gužve pr hrani v cilju - super), vremenu ... Izkušnja, ki je ne pozabiš zagotovo!

ponedeljek, 19. oktober 2009

Bočne sile

Boč je ena taka klonirana Konjiška gora + oddajnik+ (ex) vojaška baza. Klonirana zato, ker je pot bolj kot ne enaka kot tisti na Konjiško, s tem da je strateško bolj "pomembna" in zato več visokega železja in vsega strahospoštovanja vredna baza naše armade! Začne se pa na začetku oz. vznožju ... z leve ...

... in desne!

Oba hriba tudi nista toliko narazen, da bi se bistveno razlikovala, so se pa planinci na tem koncu bolj potrudili in uredili učno pot, ki je sestavljena iz naslovne table ...

... in vrste majhnih oznanil ob poti, ki jih, ko opaziš prvo, kar iščeš, kot borovnice :)

Žal oblika bloga ne dopušča prikaz panorame, zato si pomagajte s klikom na fotko, da boste dobili občutek gozda v spodnjem ...

... in zgornjem delu hriba.

Pot sama je prepredena s koreninami od začetka do vrha, lepa prilika, da človek zvadi vse možne kletvice bivše države, ker ne vem zakaj bi blo z mano kej narobe, da zadanem vsako tretjo :)

Kakorkoli, Bog na pomagaj, še tu so zraven...

...v primeru, da vas zagrabi velika togota in želja po spovedi, pa ste morda bolj natur persona, bo tole pravo mesto (če začutite, da vas ne posluša, je za križem tudi prepad).
No, moja pot je bila jasno označena ...

... čeprav, ko buljiš v fotoaparat in razmišljaš ali bi tu meu za en korak nižjo nastavitev svetlobe ali zaslonke ali bolje vse skup na P naštimat, se tud zgubiš...

Uradno sta do gor dve poti: Prva in druga; Prvi se reče Čez Babo in čeznjo sem šeu gor, druga pa je služila za sestop in se imenuje Čez Balunjačo. Za oddajnik sem vedu za vojaško bazo pač ne; in ko se prično pojavljati bodeča žica ovita okoli stebrov za domačo brajdo te kr mal stisne...

Seveda so vsi vojaški objekti skrivnostno privlačni in hkrati bedni zaradi svojega višjega poslanstva... igrice za velke fante :)

Napisi, ki naredijo zadevo še bolj intrigantno....

Le kaj je za vrati? Kej za Mulderja & Scully? Je oddajnik prestregu klice na pomoč iz vesolja in noter bivakirajo širokoglavci?? No, čist možno ... I believe! :)
Med nami, tale zverina ziher komunicira z Voyagerjem na dnevni bazi ...

... boarding area pa je s tega kupa železja spodaj!

Pogled z vrha ni ne vem kaj, sploh v zelo oblačnem vremenu ...

... vmes se je za nekaj trenutkov celo prikazalo sonce, kot na vseh stolpih pa fino piha, tko, da se nisem zadrževal...via Balunjača in domov!