"...Vrtni ogenj je ugašal ob vhodu na grajsko dvorišče, svetlobe je bilo dovolj le še za risanje senc na kamnitem pročelju. Mesto, ki je ležalo kot položeno pod vznožje graščakovega domovanja je utonilo v spanec ...Vsaj izgledalo je tako. Vsi prebivalci so vedeli, da bo jutro prišlo prehitro in da sen to noč ne bo stalen gost njihovih zavetišč. Pet let je minilo od pogodbe s hudičem, še hujše ... zmajem. Zmajem, ki se je skrival v tolmunih votle Konjiške gore in se oplajal z žrtvami mladih konjiških devic vsako leto ob tem času."
Ne ravno najlepša popotnica nedeljskemu izletu, pa vseeno nujna, da polomljene veje, ozke kotanje polne zaledenelih živalskih odtisov in podrta drevesa, ki se jim umikaš na poti dobijo drugačne vloge. Kar naenkrat se znajdeš v vzporednem svetu, ki ga sprejemaš mnogo bolj doživeto in odprtih misli. Z vsakim korakom se bližaš mestu, ki je v legendi opisano kot ...
"... deviška planota. Kraj kamor ob zori z vozom pripeljejo 6 mladih deklet s povezanimi očmi in grozo v duši. Vsaka se zaveda svoje žrtve, posledice nespametnega predloga graščaka, ki je svetoval, da se pošast v nedrjih gore pomirja z životi Konjiških cvetov ... To noč, pa je sen zapustil tudi njegove sobane. V sosednji sobi je že ves teden poslušal tiho ihtenje najstarejše izmed hčera, ki jo bo, še v mraku, pospremil do roba gozda. Strah in jeza, bes in sram so mu švigali skozi oči, srce, neumorno je korakal po lesenem opažu že ves dan in vso noč bo počel enako le da najde razlog, da si oprosti."
Na trenutke se ti zdi, da je bilo tisto drevo v globeli podrto ob zmajevem divjanju, naslajanju ob daritvi ali pa ta zvok, ki prihaja iz nedoločene smeri, kot moledovanje pred smrtjo mlade Konjičanke. Markacije ob poti, bi prav lahko služile tudi vozniku vprege, ki je v trdi temi opravljal nehvaležno poslanstvo. Veter, ki zapiha do kosti na vrhu Stolpnika, bi prav lahko bil isti veter, ki je tisti večer ...
"... pogasil še zadnje plamene in ogrnil grad v črnino. Graščak je vedel, da njegovo hčer lahko reši le čudež, njegova iskanja rešitve so bila zaman. Ihtenje v sosednji sobi je ponehalo, pa se spet pojavilo še glasnejše. Oči so mu uhajale proti ostremu rezilu, ki je pogledovalo izpod težkega, posteljnega pregrinjala in se boril z mislijo, da, če kdo, bo on tisti, ki bo končal muke svoje družine ... Pa vendar, to ni bila rešitev. Srd meščanov bi bil neizprosen. Počasi je odgrnil težko tkanino in skoraj z otroškim občudovanjem prijel hladno kovino v roko ter stisnil ... Topel potoček je našel pot med prsti in puščal sledove na lesenih tleh, bolečine že dolgo ni več čutil ...
Na vrhu Stolpnika je seveda stolp. S katerega se nudi lep pogled na bližnjo okolico, ki ga lahko uživaš proporcionalno s stopnjo mazohizma, ki ga premoreš, saj ti veter ne pusti več kot nekaj posnetkov ... tokrat so ti črno-beli, žalostna štorija pač....ali pa ne? Vsa resnica in nič izmišljotin pa tule: http://turizem.konjice.si/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=40
Kako enostavno bi bilo iz mestne legende, malo za lase privlečene zgodbe, pripraviti turistično znamenitost, ki bi vabila, če ne tujcev, pa vsaj "velike otroke" iz naših krajev, ki bi želeli podoživeti zadnjo pot graščakove hčere. Brez velikih kipov in plakatov seveda, le toliko, da gre domišljija svojo pot ... le malce pravega, zmajevega ognja na vrhu ne bi škodilo ... vsaj pozimi!
