Homska divizija

Ne vem sicer v katerem trenutku pohoda na Hom se mi je porodila primerjava s partizansko 14. divizijo, verjetno zaradi ubranega koraka in neustrašnega pogleda ter sprotnega "brisanja solz". Ampak, kar nekako se nisem mogel znebiti občutka veličastne vloge v kateri smo se znašli... Bluzim? Morda pa res...toda znakov ob poti je bilo veliko, nekaj že kar na začetku. Kot prvo: februarja 1944 je 14. divizija prišla na Štajersko iz Hrvaške, da bi osvobodila ta del Slovenije....mi smo na ta lep začetek februarja osvobajali avanturističnega duha v sebi in bili že kar kmalu po odhodu priče izdajstva med brati tako rekoč...

Verjetno lahko sam pri sebi obnovi zgodbo o belih in ....
...in mi gremo naprej! Znakov ne bom več našteval, prepoznali jih boste skozi fotografije (črno-bele bi bile primernejše)...TOVARIŠTVO je bilo na vrhuncu; robec smo si podajali in kmalu ni bilo več česa "brisati"...

...pred nami pa še dolga pot...

Število udeležencev je bilo sicer skromno...

... kot tudi oblačila nekaterih, ki so morali prenašati strašne muke.

Ampak; ko je vojna, je vojna za vse!
Ok, tale znak pa je res zadnji....če je bil Alfonz ŠARH legendarni poveljnik pohorskega bataljona, smo mi meli svojega poveljnika ŠARKA!

Neustrašni ledolomilec, iskalec min in voditelj vseh diverzantskih akcij (stresanja snega z vej). Na vrhu nas je pričakala megla, ki je zakrivala sovražne položaje, ki jih bomo osvajali v bodoče.

Bunker na vrhu smo osvobodili brez večjih naporov, kar se je odrazilo v hitri postrežbi in zmerni ceni. Čaj sicer kazi kompozicijo, je pa pasal...

Nazaj grede smo prešteli opremo...

...in se fotografsko poklonili jezičnemu "el comandantu"!

Na skorajšnje nove zmage!

Čez Hudičevga

Še en dokaz, da bog in hudič ne gresta skupaj. Če je Celjska koča "božja pot" Celjanov (podobno kot Šmarna v LJ, Pohorje ali Piramida v MB, itd ...) je pot čez Hudičev graben "od boga pozabljena". In "hvala bogu", da je tako :)

Road to (thru) hell se začne cca. 2 km od Gasilskega doma, izhodišča za pot na Celjsko (Grmado).

Potrditev, da je pot prava ...

Po globeli teče potok, ki je, glede na malo padavin zadnje čase, zelo umirjen.

Pot skozi Hudičev graben je zanimiva predvsem zaradi nenavadne izkušnje; klini in zajla - vse to že na nadmorski višini 300 metrov.

Zgleda resno :)

Pot je nezahtevna; malo si na levem, malo na desnem bregu potoka, katerega struga je še polna jesensko-zimskih naplavin.

Voda je vedno prilika za igranje z nastavitvami,

v srednjem delu globeli se potok umiri,

sprehodiš se čez prelomnico, ko se dvigneš višje nad vodo in občuduješ pomladne barve narave.

Prelomnice je kmalu konec, še nekaj stopnic ...

in klinov ...

....pa se začne! Najvišji prepad, čez katerega se povzpneš preko klinov.

Videt je kr grozljivo, v resnici pa neke hude nevarnosti ni ...

Od tu je pot položnejša, tik ob vodi,

.... še zadnji klini ...

...in po usmeritvah spet v ....

...gozd!

Tokrat sem bil kakih 14 dni prezgoden, ker takrat je spodnje zelenje v belem cvetju in je res lepo!Priporočam ogled! Nepozabno ...

To je to! Srečal nisem nikogar, mir in tišina, še hudiča ni blo iz jame :)

Kot otrok sem blazno užival v teh klinih, pa še zdej je "fajn" se igrat alpinista, s tem, da je veliko bolj varno kot v "pravih" hribih. Če ima kdo strah pred višino, ga bo tu še najlažje premagal oz. doživel izkušnjo, ki je v visokogorju ne bo nikoli!

Don't mess with the Devil :)