Knežje mesto Shappcem na ogled

V navado pride človeku stavek: "Se mormo kej dobit!", že tako iz vljudnosti na koncu dialoga oz. da ga je prej konec, v primeru naše zanimive družbice iz rimskega letališča Fiumicino, pa je zadeva ohranila osnovno poanto. A se res tako pogrešamo, ali nam morda paše tu pa tam zbežat iz dnevnih miselnih vzorcev, morda čutimo to kot obvezo... naj vsak pri sebi presodi! Osebno mi je fajn videt obraze, ki jih maš v spominu v drugem času, v drugih situacijah in na drugem koncu sveta. Vsem nikoli ne rata, 75% udeležbe, pa se ne bi branil še tako samozavesten avtor referenduma.

Knežje mesto je bilo izbrano (določeno) za gostitelja pozno popoldanskega srečanja, ki se je zavlekel v večer oz. bi se naj še bolj. Zapovedana petnajsta ura je večini povzročila močne motnje v zaznavanju časa, tako s(m)o najbolj skrbni eno uro kurili kisik brez efekta (no, kurili smo tudi borovničke:). Zgledalo je nekako tako...

... in, ko še vodička prispe pred polovico udeležencev se vprašaš: "Kdo zdej tu koga zaj...?" :) Kmalu se nas je le nabralo za spodobno odpravo ...

... po prihodu kemično zasanjanega fizika Igorja, pa se je vodeni ogled lahko pričel!

Vodička je zgodovino Grofov Celjskih podajala na malo samosvoj način, pa vseeno bolje kot suhoparne fakte iz pol-pretekle zgodovine. Tudi "Celjani" verjetno nismo vedeli vsega, kar se pač spodobi vedeti...

V spominu mi je ostalo, da je bil Ulrik v resnici Urh in da je bil naiven do amena. Bosanski snahi nista dokazani, za prijatelje pa si je treba čas vzet...

Stari Friderikov stolp je v obnovi, WC-ji so pa lepi :)
Celje se je kopalo v megli ...

... pogledi pa so segali daleč naprej. Nekaterim do prestolnice, drugim do Afrike, tretjim do J Amerike. Da ne bi ostalo le pri pogledih. Prazne popotniške vreče ne stojijo pokonci, grajska večerja je bila na nivoju ...

Žal smo zamudili rezervirani termin na bowlingu, pa mislim, da neke velike želje tudi ni bilo. Ob 21:00 je prišla ura slovesa, trenutek za znane besede: "Se mormo kej dobit!", v osmici na poletje na Krasu....Ma, oštja ... zakaj pa ne! :)

Čez Hudičevga

Še en dokaz, da bog in hudič ne gresta skupaj. Če je Celjska koča "božja pot" Celjanov (podobno kot Šmarna v LJ, Pohorje ali Piramida v MB, itd ...) je pot čez Hudičev graben "od boga pozabljena". In "hvala bogu", da je tako :)

Road to (thru) hell se začne cca. 2 km od Gasilskega doma, izhodišča za pot na Celjsko (Grmado).

Potrditev, da je pot prava ...

Po globeli teče potok, ki je, glede na malo padavin zadnje čase, zelo umirjen.

Pot skozi Hudičev graben je zanimiva predvsem zaradi nenavadne izkušnje; klini in zajla - vse to že na nadmorski višini 300 metrov.

Zgleda resno :)

Pot je nezahtevna; malo si na levem, malo na desnem bregu potoka, katerega struga je še polna jesensko-zimskih naplavin.

Voda je vedno prilika za igranje z nastavitvami,

v srednjem delu globeli se potok umiri,

sprehodiš se čez prelomnico, ko se dvigneš višje nad vodo in občuduješ pomladne barve narave.

Prelomnice je kmalu konec, še nekaj stopnic ...

in klinov ...

....pa se začne! Najvišji prepad, čez katerega se povzpneš preko klinov.

Videt je kr grozljivo, v resnici pa neke hude nevarnosti ni ...

Od tu je pot položnejša, tik ob vodi,

.... še zadnji klini ...

...in po usmeritvah spet v ....

...gozd!

Tokrat sem bil kakih 14 dni prezgoden, ker takrat je spodnje zelenje v belem cvetju in je res lepo!Priporočam ogled! Nepozabno ...

To je to! Srečal nisem nikogar, mir in tišina, še hudiča ni blo iz jame :)

Kot otrok sem blazno užival v teh klinih, pa še zdej je "fajn" se igrat alpinista, s tem, da je veliko bolj varno kot v "pravih" hribih. Če ima kdo strah pred višino, ga bo tu še najlažje premagal oz. doživel izkušnjo, ki je v visokogorju ne bo nikoli!

Don't mess with the Devil :)

Vzvišen pogled na Celje

Neverjetno je kako se percepcija prostora spremeni, če opazuješ s tal ali iz zraka. V velikih potniških letalih nimaš pravega občutka, ker letiš previsoko in nad neznanimi kraji, tokrat pa sem na novo odkril ... Celje! (klikni na fotko za večji format)

Panoramska vožnja je trajala slabih 15 minut, vseeno dovolj za prelet nad:
Šmartinskim jezerom

AC Maribor-Ljubljana

Areno Petrol

rojstno hišo (vrsta hiš pod cerkvijo)

Starim Gradom

Celjem!

Leti se na cca. 300m in v sončnem vremenu vidiš res daleč. Prostora v Cessni 172 res ni veliko, sploh, če so 4 v njej, pa vseeno. Lepo doživetje....za 300 eur pa vas peljejo tudi na ogled Triglava!!

Kar razumem tiste, ki hodijo na letališče samo opazovat letala in jadrilice, nek poseben občutek je tam.....kerozin v riti pravijo odvisnikom, ki ne morejo ostati dolgo na tleh....hm, no ja ....