Knežje mesto je bilo izbrano (določeno) za gostitelja pozno popoldanskega srečanja, ki se je zavlekel v večer oz. bi se naj še bolj. Zapovedana petnajsta ura je večini povzročila močne motnje v zaznavanju časa, tako s(m)o najbolj skrbni eno uro kurili kisik brez efekta (no, kurili smo tudi borovničke:). Zgledalo je nekako tako...
... in, ko še vodička prispe pred polovico udeležencev se vprašaš: "Kdo zdej tu koga zaj...?" :) Kmalu se nas je le nabralo za spodobno odpravo ...
... po prihodu kemično zasanjanega fizika Igorja, pa se je vodeni ogled lahko pričel!
Vodička je zgodovino Grofov Celjskih podajala na malo samosvoj način, pa vseeno bolje kot suhoparne fakte iz pol-pretekle zgodovine. Tudi "Celjani" verjetno nismo vedeli vsega, kar se pač spodobi vedeti...
V spominu mi je ostalo, da je bil Ulrik v resnici Urh in da je bil naiven do amena. Bosanski snahi nista dokazani, za prijatelje pa si je treba čas vzet...
Stari Friderikov stolp je v obnovi, WC-ji so pa lepi :)
Celje se je kopalo v megli ...
... pogledi pa so segali daleč naprej. Nekaterim do prestolnice, drugim do Afrike, tretjim do J Amerike. Da ne bi ostalo le pri pogledih. Prazne popotniške vreče ne stojijo pokonci, grajska večerja je bila na nivoju ...
Žal smo zamudili rezervirani termin na bowlingu, pa mislim, da neke velike želje tudi ni bilo. Ob 21:00 je prišla ura slovesa, trenutek za znane besede: "Se mormo kej dobit!", v osmici na poletje na Krasu....Ma, oštja ... zakaj pa ne! :)
