Walking Tuajz

Z mešanimi občutki sva se bližala zavetišču za male živali Zonzani v bližini Dramelj, saj kopica zavrženih živali ne more obljubljati mirnega sprehajanja s psom, čeravno je bil to najin namen. Sončna nedelja je bila že skoraj pri koncu, ko sva z malo tesnobe prevzela psičko, mešanko med huskyjem in nemškim ovčarjem in odšla po kolovozu v gozd. Obema se je v podzavesti še risal obris pesjaka, vonja pa se ne znebiš še nekaj časa ... Prostora za romantiko tu ni! Pes mora (vsaj) 1x dnevno ven, da opravi potrebo in malo pretegne ude. Več kot jih lahko pelješ - bolje! K sreči je bilo - nas je bilo - sprehajalcev kar veliko in kosmatinci so zavzeli gozdne poti.

Odločitev za mešanko ni bila najina, prosili so naju, če lahko vzameva kakšnega večjega psa, nama pa je bilo vseeno, vzeli vrečke in smo šli ...

Psička je bila v zavetišču šele 4. dan, nenapadalna do ljudi in drugih psov ter z veliko energije! Torej ... gasa!

Mešanka je bila pravi motokultivator, saj je vlekla kot vlečnica na Krvavec, izgleda, da je kombinacija genov taprava.

Še nekaj spomladanskih žafranov ob poti ...

in nazaj! Pa še o imenu so-sprehajalke. Skrbnica v zavetišču je rekla, da lahko dava psički ime in ko se nisva spomnila nič pametnega prvih nekaj minut, sva temo opustila ... Nazaj grede pa naju je njena zanimiva kombinacija oči (ena huskyjeva in ena ovčarska) privedla do Two Eyes. Seveda je asociacija na Two Socks iz Pleše z volkovi povsem na mestu, pa še podobna mu je :)

Good luck Two Eyes!

Bolje v gosteh kot na domačem parketu

Rane po bolečem porazu opisanem tukaj so bile še sveže, ko se nam je ponudila priložnost, da malo popravimo vtis v ogledalu, saj rezultat prve tekme res ni bil realen. No, za naslove v stilu "Payback's a bitch" ali "Sve se vrača, ... " je bilo še prezgodaj, saj tudi tokrat nismo dosegli več točk kot ekipa Elektra Celje, je pa bilo že bolje ... mnogo bolje!

Začeli smo pogumneje kot prvič, igra je stekla in zadišalo je po drugačnem scenariju ...

... tekma na kateri sodi en sodnik je sicer podobna komediji/grozljivki, saj ni šans, da se vidijo vsi prekrški, kar posledično močno zviša tolerantost pri dosojanju le-teh. Malo v stilu "Nema krvi, nema faula." No, tak hudo k sreči ni bilo ... kljub nekaterim poletom brez doskoka.

Dvorana na OŠ Ljubečna je malo manjša od Petrovške, z malo slabšo lučjo, kar pa verjetno ni vplivalo na rezultat. Organizacija je bila ponovno vrhunska.

Razlika med prvo in drugo tekmo so bile tudi okrepitve na obeh straneh, saj kljub temu, da gre za prijateljska srečanja, nihče ne želi igrati le za prestiž in je imperativ zmage še kako močan.

Igra se 4x10 minut, kar je morda celo malo premalo, saj se na rekreativnih terminih, ki trajajo najmanj 90 minut igra ves čas na polno. Velikih razlik med samo tekmo ni bilo, menda smo vodili dvakrat, na samem začetku in pri 47:48. Končni rezultat -5 točk, je bil za nas kar uspeh, saj je bil vtis s prve tekme še nekje v podzavesti.

Obvezna skupna fotografija na koncu!
Do naslednjič ... v tretje gre rado pravijo ... čas je za kratek stik :)

Ledno plezanje v Mlačci + potep po okolici

Planinska sekcija Shapcev je izvedla prvo outdoor srečanje letos in otvorila sezono z lednim plezanjem v Mlačci. Preden kdo začne googlati za PSS - Planinska sekcija Shappcev - je prav, da razložim, da so dosedanja srečanja potekala po el. pošti :). Pa vendar: uspelo je in 5 komadov se nas je pognalo na tole kepo ledu.

Gre za umetno zaledenelo steno, ki jo v zimskem času s pomočjo razpeljanih cevi spremenijo v podobo iz pravljic. Stena je celo prepletena z armirano mrežo, kar preprečuje lomljenje večjih kosov ledu. Pogled od blizu je res neverjeten.

Prednost so imeli izkušeni planinci, če pa to pomeni še pripadnika slovenske vojske, je odločitev enostavna: Mitja gre prvi!

Začetno navdušenje ni splahnelo vse do vrha - le malo prehitro je bilo vse skupaj (uradni rekord do vrha je 13 sekund ?!)....

Mojca ni zaostajala ...

prav tako ne uradni fotograf odprave
(v tem primeru samosprožilec Sašo X-500 :) ...

Jerneja je s steno opravila v času zmagovalca ...

.... Simona pa je malo prestrašen pogled na koncu le razvlekla v nasmeh :)

Seveda brez moralne podpore s tribun podvig ne bi bil možen ... Mojca in Sašo sta na tribunah ustvarila peklensko vzdušje in odstop ni bila opcija.

Dilema po koncu je bila samo: "Kam na toplo?"
V kotlini je mraz ko pes, čaj in jota pa sta bila nekje blizu in čakala na nas ... kje?


Gospodar, 80 jih ima za pasom, nam je prijazno razložil, kako je bil že kar nekajkrat na Triglavu ... bolj natančno okoli 8000 - krat... Hm, OK, staremu se blede .... pol pa ugotoviš, da je oskrboval Dom na Kredarici več kot 40 let in začneš računat.... Kaj pa če je vse res?

Na hitro smo se dogovorili s Shapico Ireno, ki ima v lasti skladišče žganja v bližini in se pogreli pri Psnaku. Še malo igre z Dino in naprej ... na Bled!

A obstaja tu kaka cesta? Ja, pa je mal tak-tak.... Hm, bla je res, no...valovita :)

Pred Bledom še ogled Pocarjeve domačije, kjer se je čas ustavil pred 100 leti....nas sta ustavila cca. 2 metra snega pred njo :)

Ja, na Gorenjskem majo snega za izvoz!

Še originalna kremna rezina na Bledu in neizostrena fotka nezainteresiranega naprošenega mimoidočega za konec prijetnega dneva ...

Sekcija že načrtuje nove podvige - in sprejema nove člane :)

V lov za maskami

Dvoje pustovanj, ki sem se jih udeležil po "službeni dolžnosti", so bile primerne, da po dolgem času malo prevetrim svojega Olympusa, za katerega ob takih priložnostih, vedno znova ugotovim, kaj vse mu manjka in razmišljam od koliko € se dejansko začnejo pravi stroji :)

Pa nema veze... za nas absolute beginners in lifetime amateurs - povsem dovolj. Ne bom delal publicitete kje, kako in kaj... nekaj bodo povedale fotografije, bilo pa je takole:

Kitajsko novo leto v enem izmed nakupovalnih središč je bilo prvo na spisku; vso zadevo so vzeli resno tudi obiskovalci, saj so bile prve (in druge in tretje) vrste neprebojno neprehodne, kar je že v osnovi pomenilo fotografiranje "od tam nekje" ...

Zelo pisane maske kitajskih levov, so dopolnjevale plesne točke s katerimi so plesalke ponazarjale reko Jangce in življenje na kitajskem podeželju.

Seveda na koncu tudi levi odložijo maske :)

Največ veselja na pustovanjih imajo otroci; in če so pri Kitajcih malo zvedavo opazovali neznane like in plese, so se pri svojih znancih s TV ekranov popolnoma sprostili. Velike maske v podobah risanih junakov so sprejeli za svoje in jih dodobra utrudili. Tudi in predvsem Transformerja ...

... medtem, ko se Ninja želve niso pustile motiti.

Zadnji mirni trenutki pred napadom malih pošasti ...

Konec dober, vse dobro....

Tagi za to objavo bi lahko bili tudi: slaba svetloba v nakupovalnih centrih, neke čudne halogenke na stropu in ob straneh, udarci z vseh strani, gužva.... pa je bilo vseeno zanimivo. Če je motiv dober, so tud slabše fotke zanimive.

Konjiške device pred pogubo

"...Vrtni ogenj je ugašal ob vhodu na grajsko dvorišče, svetlobe je bilo dovolj le še za risanje senc na kamnitem pročelju. Mesto, ki je ležalo kot položeno pod vznožje graščakovega domovanja je utonilo v spanec ...Vsaj izgledalo je tako. Vsi prebivalci so vedeli, da bo jutro prišlo prehitro in da sen to noč ne bo stalen gost njihovih zavetišč. Pet let je minilo od pogodbe s hudičem, še hujše ... zmajem. Zmajem, ki se je skrival v tolmunih votle Konjiške gore in se oplajal z žrtvami mladih konjiških devic vsako leto ob tem času."

Ne ravno najlepša popotnica nedeljskemu izletu, pa vseeno nujna, da polomljene veje, ozke kotanje polne zaledenelih živalskih odtisov in podrta drevesa, ki se jim umikaš na poti dobijo drugačne vloge. Kar naenkrat se znajdeš v vzporednem svetu, ki ga sprejemaš mnogo bolj doživeto in odprtih misli. Z vsakim korakom se bližaš mestu, ki je v legendi opisano kot ...

"... deviška planota. Kraj kamor ob zori z vozom pripeljejo 6 mladih deklet s povezanimi očmi in grozo v duši. Vsaka se zaveda svoje žrtve, posledice nespametnega predloga graščaka, ki je svetoval, da se pošast v nedrjih gore pomirja z životi Konjiških cvetov ... To noč, pa je sen zapustil tudi njegove sobane. V sosednji sobi je že ves teden poslušal tiho ihtenje najstarejše izmed hčera, ki jo bo, še v mraku, pospremil do roba gozda. Strah in jeza, bes in sram so mu švigali skozi oči, srce, neumorno je korakal po lesenem opažu že ves dan in vso noč bo počel enako le da najde razlog, da si oprosti."

Na trenutke se ti zdi, da je bilo tisto drevo v globeli podrto ob zmajevem divjanju, naslajanju ob daritvi ali pa ta zvok, ki prihaja iz nedoločene smeri, kot moledovanje pred smrtjo mlade Konjičanke. Markacije ob poti, bi prav lahko služile tudi vozniku vprege, ki je v trdi temi opravljal nehvaležno poslanstvo. Veter, ki zapiha do kosti na vrhu Stolpnika, bi prav lahko bil isti veter, ki je tisti večer ...

"... pogasil še zadnje plamene in ogrnil grad v črnino. Graščak je vedel, da njegovo hčer lahko reši le čudež, njegova iskanja rešitve so bila zaman. Ihtenje v sosednji sobi je ponehalo, pa se spet pojavilo še glasnejše. Oči so mu uhajale proti ostremu rezilu, ki je pogledovalo izpod težkega, posteljnega pregrinjala in se boril z mislijo, da, če kdo, bo on tisti, ki bo končal muke svoje družine ... Pa vendar, to ni bila rešitev. Srd meščanov bi bil neizprosen. Počasi je odgrnil težko tkanino in skoraj z otroškim občudovanjem prijel hladno kovino v roko ter stisnil ... Topel potoček je našel pot med prsti in puščal sledove na lesenih tleh, bolečine že dolgo ni več čutil ...

Na vrhu Stolpnika je seveda stolp. S katerega se nudi lep pogled na bližnjo okolico, ki ga lahko uživaš proporcionalno s stopnjo mazohizma, ki ga premoreš, saj ti veter ne pusti več kot nekaj posnetkov ... tokrat so ti črno-beli, žalostna štorija pač....ali pa ne? Vsa resnica in nič izmišljotin pa tule: http://turizem.konjice.si/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=40

Kako enostavno bi bilo iz mestne legende, malo za lase privlečene zgodbe, pripraviti turistično znamenitost, ki bi vabila, če ne tujcev, pa vsaj "velike otroke" iz naših krajev, ki bi želeli podoživeti zadnjo pot graščakove hčere. Brez velikih kipov in plakatov seveda, le toliko, da gre domišljija svojo pot ... le malce pravega, zmajevega ognja na vrhu ne bi škodilo ... vsaj pozimi!

Via Bona za vsega hudega vajene Shappce

Ja, odisejada je znana in podrobno opisana na http://odpotovanja.blogspot.com/ tokrat pa se nam je v 99% uspelo zbrati v povsem drugačnem okolju kot smo ga bili vajeni na našem skupnem 24-dnevnem druženju po svetu.
Seveda je želja, da stiki in prijateljstva ostanejo aktivna še po prihodu domov, vsem pa je bilo jasno, da je tempo življenja prehud že za obisk najbližjih, kaj šele za skupna srečanja ljudi iz cele Slovenije.
Zato je bilo zadovoljstvo ob tako množični udeležbi še posebej veliko (še manjkajoči član je imel povsem trden izgovor :).
Izbor kraja za srečanje v Ljubljani je prevzela Maja (odlična izbira!), večer pa je minil v prijetnem obujanju spominov na Azijo in delitvi še zadnjih CD-jev s fotografijami.

Zelo zgovoren in svojega posla vešč natakar je hitro poskrbel, da grla niso bila suha in mize hitro polne.

Hm, nismo bili ravno navajeni na take večerje v deželah "fried rice with pork" je bil pogost komentar ob praznjenju plošč. Stol za Mitjo je ostal prazen ...

... mamo Jelko pa je že skrbela organizacija piknika v mesecu maju na katerega smo jo kar malo obsodili. Pa se ni branila :)

Večer je hitro minil, v upanju na majsko srečanje smo pobegnili vsak na svoj konec... le stari lisac Tomo je še moral pokazati svoje znanje fokstrota... stari mož obvlada...ni kej :)

Back in time .... na tekmo!

Težko je opisati občutek, ko imaš ponovno na sporedu TEKMO!
Pa tako čist zaresno!
Semafor, sodnik, merjenje časa ... VSE! Čeprav gre za srečanje dveh ekip kerlcov, ki si na "stara" leta nočejo priznati, da se razdalja koš-trojka in obroč-tla podaljšuje, je bilo vseeno čutiti nekaj pozitivnega naboja in želje po zmagi.

The Mean Team iz Elektra Celje je delovala zastrašujoče že ob prihodu na igrišče, enotni dresi, podcenjevanje nasprotne ekipe ...

..., ki se je po zadnji četrtini izkazalo za upravičeno :)

Rezultat res ni bil v ospredju, bolj je bilo pomembno, da se je uresničila dolgoletna namera po organizaciji takega dogodka ... še fotka za arhiv in zgodovino!

Pohvale organizatorju v upanju na bolj izenačen boj naslednjič!